Dež tiho škreblja
na premočena tla,
ko mislim na čase.
Bilo je drugače.
Bila je vihravost,
v njej pa si ti
prevzemala moje
vsakdanje skrbi.
Zdaj strah me je teme,
žvenketa kosti.
So misli zožéne,
v njih duh tvoj živi.
Obraz je drobàn,
in v daljo izginja.
Le zvezda na nebu
svetli. Opominja.
