Vladimirine pretanjene misli, izražene v kratkih haikujih, se me, bralke, mirno dotikajo.
Nevsiljivo, ampak natanko tam, kjer je tudi krog mojih izkušenj prekinjen, odprt.
Soočanje z odhodom, koncem življenja ljube osebe.
In brezkončno nadaljevanje srečanj z njo, v mislih, spominih, sanjah, občutkih …
Nikoli načrtovano ali obremenjujoče.
Vedno sprejeto s hvaležnostjo, zdravilno. Utrinki v temi.
Blizu mi je prav ta “neokrancljana” kratkost, avtoričine jasne, odkrite misli, ki zlahka preidejo v lastne izkušnje bralke, mene.
Razumem.
Cilj zbirke pesmi je dosežen.
Pregroba oznaka za poezijo, ki je vendar “neulovljiva”?
Ne, tokrat mi je všeč prav zato, ker čutim enako.
Zapisala: Barbara Gregorič Gorenc
