Ko tako sediva, razgaljena, skrivnosti ne obstajajo.
Ni je poti, ki bi je skupaj ne zmogla prehoditi.
Ko razgaljena sediva, si lahko poveva vse.
Pa nista razgaljeni telesi, temveč duši.
Razgaljeni sta najini srci.
Razgaljena sta najina uma.
Druži naju prav ta prvobitnost.
Vidiva drug skozi drugega.
Vidiva drug v drugega.
Gledava si v srci.
Zreva si v oči.
V resnici si odstirava duši.
Ni skrivnosti.
Ni tančic.
Ni zastorov.
Ko razgaljena sediva, sva eno.
Povezana sva, kot še nikdar doslej.
Občutku, ko se razgaljena dotakneva, ni para.
Občutka, ko se najini razgaljeni duši spneta v eno, se ne da primerjati z ničemer.
Ko razgaljena sediva, se čutiva.
Ko se me njegova razgaljenost dotakne, sem njegova.
On je moj.
Le skozi popolno razgaljenost si lahko poveva tisto, kar resnično čutiva.
Ko razgaljena sediva, sva si enakovredna.
Ni brezčutnosti, ni bolečine, ni … žalosti.
Ko razgaljena sediva, si pomeniva točno tisto, kar si želiva pomeniti.
Brez ugibanj, brez dvomov, brez strahu.
Ko razgaljena sediva, se trpljenje sprevrže v ljubezen.
Bol postane veselje, rane poljubi, tema pa svetloba.
Ko razgaljena sediva …
