Pravijo, da je ljubezen potrpežljiva.
Pa še zdaleč ni res.
Je silno nepotrpežljiva, želi si takojšnjega odziva.
Pravijo, da je ljubezen dobrotljiva.
Pa ni.
Praska in grize, dokler ne doseže svojega.
Pravijo, da ljubezen ni nevoščljiva.
Res ni?
Pa še kako je nevoščljiva. Ne privošči niti trenutka miru tistemu, ki ljubi.
Pravijo, da se ljubezen ne ponaša.
Kako, da ne?
Pa še kako se ponaša – z zavedanjem, da tistega, ki ljubi, drži v pesti.
Pravijo, da se ljubezen ne napihuje.
Ljubezen dejansko se napihuje.
Vztraja toliko časa, dokler tisti, ki ljubi, ne poči.
Pravijo, da ljubezen ni brezobzirna.
Kako, da ni?
Tistega, ki ljubi, brezobzirno muči, ga uničuje, dokler ga ne zmelje v prah.
Pravijo, da ljubezen ne išče svojega.
Kaj torej išče, če ne svojega?
Vedno in povsod išče svoj prav.
Pravijo, da se ljubezni ne da razdražiti.
Pa še kako se jo da.
Trpi pa spet tisti, ki preveč ljubi.
Pravijo, da ljubezen ne misli hudega.
Mar res?
Zakaj pa potem tisti, ki ljubi, izkuša tolikšne boli?
Pravijo, da se ljubezen ne veseli krivice.
Pa se je res ne?
Ljubezen klije, tisti, ki ljubi preveč, pa po krivici trpi.
Pravijo, da se ljubezen veseli resnice.
Pa se je res?
Zakaj torej tisti, ki ljubi in ki to čustvo odkrito prizna, izkusi le in samo trpljenje?
Pravijo, da ljubezen vse prenaša.
Je res tako?
Ne prenese pristnosti tistega, ki resnično ljubi.
Pravijo, da ljubezen vse veruje.
Kaj res?
Zakaj torej ne veruje tistemu, ki iskreno izpove svojo neomadeževano čustvo?
Pravijo, da ljubezen vse upa.
Res?
Upa tisti, ki ljubi, vselej upa, v resnici pa se lahko oklene le brezupa.
Pravijo, da ljubezen vse prestane.
Je to resnica?
Tisti, ki ljubi, vse prestane, sama ljubezen pa ne.
Ljubezen ni za vse.
Ni za tiste, ki premočno čutijo.
Ni za tiste, ki so pretirano pristni.
Ni za tiste, ki upajo in verujejo.
Ni za tiste, ki se ji popolnoma predajo.
Ljubezen ni za tiste, ki pretirano verjamejo vanjo.
Ljubezen pač ni za vse.
