Stal je tam – zapuščen, zaprašen. Malce zdelan.
Predolgo je zrl v daljavo.
Osamljen, brez obiskovalcev.
Hiteli so mimo, ne da bi se ozrli.
Obšli so ga, kot bi ne obstajal.
Stal je tam – zapuščen, zaprašen. Močno zdelan.
“Uslišaj me,” prosi tihi glasek.
“Usliši mojo željo,” trmasto ponovi.
Mostu se je zdelo, da sanja.
Ga je vendarle nekdo opazil?
Mu je nekdo vendarle naklonil besedo?
“Želim si, da bi svet zaljšala ljubezen.”
Stal je tam – ne več tako zapuščen, ne več tako zaprašen. Manj zdelan.
“Želim si, da bi sonce večkrat posijalo na zemljo,
da bi osušilo solze bolečine,
da bi obsijancu ponudilo nov pogled.”
Most je vztrepetal od pritajenega navdušenja.
Želje so vendarle spet izrečene.
To je vanj vdihnilo novo življenje.
Od želja je živel, po željah je hrepenel.
Stal je tam – a ne več zapuščen, ne več zaprašen. Okrepljen.
“Želim, da bi ne ostalo le pri željah.”
“Želim, da bi želje dejanja postala.”
“Želim, da bi se svet vnovič rodil.”
“Želim, da bi svet spet lepota obdala.”
Na mostu želja se je življenje vnovič rodilo.
Nič več zatrtosti, nič več osamljenosti.
Svetloba je posijala v predolgo prezrto ogrodje mostu,
ki je človeštvu ponovno ponudilo kanček upanja.
Stal je tam – nikakor ne zapuščen ne zaprašen ne zdelan.
Veličastno se je pel nad deročo reko
ter sleherniku ponudil roko.
“Živi in sanjaj, otrok moj,
“kajti želje so tisto, kar življenju vdahne – življenje.”
