Tiho jutro, ki se počasi prebuja. Ljudje že hitijo na delovna mesta, zaskrbljeni, da jih nemara danes ne čaka še več dela kot običajno. Za katerega se seveda pričakuje, da bo opravljeno včeraj, plačila zanj pa ne bo. Zato pa so plače. Da se ovrednoti posameznikovo delo. Četudi vnaprej določeno, se edinole plača do centa drži navedenega zneska, vse ostalo pa skokovito narašča. Obseg oddelanih ur, stres, anksioznost, tekmovalni odnosi med sodelavci. Da bi si kdo privoščil kavico med odmorom, malce poklepetal o življenju, o prihajajočem oddihu. Tega ni več. Ljudje živijo mimo drugih ljudi, po eni strani ujeti v svojo podganjo dirko, po drugi pa si potiho prigovarjajo, da je to le začasno. Kot se prepričujejo že zadnjih 40 let. Tudi to je ena od stvari, ki se ni spremenila.
Le ona je drugačna. Izstopa. Po vedrem razpoloženju, ne glede na delovne razmere. Po slogu oblačenja, ki je vedno barvit, ne glede na priložnost. Že po samem grozljivo pozitivnem odnosu do sveta, sočloveka, do življenja nasploh. “Kdo pa se danes še lahko šopiri naokoli s takšnim naivnim optimizimom? Lepo vas prosim. Živimo v temačnem svetu, kjer ni upanja, ni priložnosti, ni nobene možnosti za izboljšanje. Ona pa kar sanja in upa, verjame, da bo jutrišnji dan boljši. Si morete misliti? Pa dejansko še stremi k temu, gara za to, bori se, da bo jutri njeno življenje in življenje vseh, ki jo obdajajo, boljše. Kakšna predrznost!”
Ona živi v svojem svetu. Dela v tem, račune in položnice plačuje v tem, biva pa v tistem drugem svetu. Svojem, namišljenem. V svetu, za katerega verjame, da lahko uresniči sleherno željo, ko se le dovolj potrudiš in zanjo plačaš ustrezno ceno.
“Pa kaj potem. Naj sanja. Naj živi v tistem svojem naivnem mehurčku. Saj bo slej ko prej počil, pristanek na trd(n)a tla pa bo tedaj še bolj boleč. Edino prav.”
Ljudje danes ne poznajo več solidarnosti. Človeku ne znajo privoščiti sreče niti uspeha, kaj šele ljubezni. So pa silno privoščljivi. Prav hlepijo po tem, da nekomu spodleti, s tem se napajajo, iz te škodoželjnosti črpajo energijo za lasten obstoj. Kot bi bili, če bi nekomu, bognedaj, privoščili vsaj za odtenek sreče, sami prikrajšani zanjo. Seveda je lepši občutek, ko nekomu privoščijo slabo, kajti ko to osebo slabo tudi dejansko doleti, sami nimajo slabe vesti oziroma se počutijo bolje, ker pač tudi njim ni uspelo.
Živimo v škodoželjnem svetu. Ljudje sočloveku ne želijo dobrega. Ne da jim v osnovi želijo slabo, a v kolikor pride do izbire med enim in drugim, bo slabo prvo, česar jim bodo zaželeli. Čudno, da so rojstnodnevna voščila še izsiljeno prijazna. “Vse najboljše, veš, da ti v tem novem letu življenja voščim le in samo dobro. Ah, kaj dobro, najboljše. Saj veš, mnogo ljubezni in sreče. Pa uspeha in zdravja, seveda zadovoljstva, potovanja. Naj kar povzamem – naj se ti uresničijo vse želje!” Tako običajno zvenijo klasična rojstnodneva voščila, njihovi snovalci pa bi v resnici dali vse, da bi oseba, ki ji voščijo s temi besedami, dosegla oziroma prejela vse prej kot to.
Ona pa ni takšna. Bila je vzgojena v duhu, da je treba biti dober in pošten, da je treba tovrstne vrednote deliti z drugimi, jim pomagati, če slučajno zaidejo s poti. Bila je naučena, naj govori le dobro, v nasprotnem primeru pa je bolje molčati. Bilo ji je predano znanje, ki so ga njenim staršem predali njihovi starši. Ta vzorec so prenesli tudi nanjo in najbrž bi ga sama tudi na svoje otroke. Ko bi jih imela. A jih nima. Četudi ima otroke silno rada. Pa ni imela priložnosti.
Ljudje so zanimiva bitja. Želijo si marsičesa, in to v trenutku, ne bi pa opravili potrebnega dela. Želijo si uspeha, vendar zanj ne bi plačali cene. Zakaj pa? Saj si nagrado vendar zaslužijo. Mar ni to jasno? Da bi morali pa zanjo še delati? Prav gotovo. Kaj ne delajo že v službi dovolj? Vesolje bi jim moralo poplačati vse tiste nadure, vse tisto vloženo delo, vso energijo, ves čas, ki ga puščajo v pisarni. Za koga? Za nadrejene, za lastnike podjetij, trgovin, pač za vse druge, le zase ne. Da bi kaj spremenili? Ne, to pa ne. Ne gre tako. Človek se ne more kar odločiti in spremeniti začrtane smeri. Kako bi pa to izgledalo? Saj je vendar lažje ostati tu. Kjer niso cenjeni ne dovolj plačani. Lahko pa tarnajo. In se smilijo. Tako samim sebi kot svojim somišljenikom. “Res je grozno, kajne? Da, tako je, vsak dan več delam, plača je pa enaka oziroma celo manjša. Res je, drži, to ni več sprejemljivo. Seveda, ostajamo tu, kakopak. Ne moremo se kar spremeniti. Ne bodite hecni. Da, jutri ponovimo tale pogovor, kajne? Seveda, da potarnamo še glede novih delovnih razmer. Grozljive so, kajne? Odlično, pustimo še nekaj vsebine za jutri. Pa nasvidenje.”
Iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Do pokoja. Ko pa je seveda že prepozno. Kaj boš na stara leta, ves zgrbljen, iztrošen, brez energije, brez denarja? Ne dosti. Ja, prej bi morali kaj spremeniti, res je. Iti v drugo smer. Na, zdaj je pa prepozno. Iz dneva v dan, iz ure v uro, iz minute v minuto, iz sekunde v …
Ona pa ni takšna. Razmišlja drugače, deluje drugače, je drugačna. Verjame, da lahko spremeni smer, če je le dovolj odločna in pripravljena, da vso odgovornost prevzame nase. Kar tudi jo. Vedno in povsod. Za vsako dejanje sprejme odgovornost, prizna napake, ki se občasno pojavijo, prizna, da se je motiti človeško in da je tudi ona le smrtnica, iz mesa in krvi. In takšni se mestoma tudi lomijo. A se ob pravem navdihu poberejo in rinejo naprej. Z dvignjeno glavo in novim zagonom. Tudi ona je takšna.
Navzven tega ni videti. Deluje sproščeno, radoživo, osredotočeno, delavno, predano, predvsem pa srčno, iskreno, toplo. A v njeni glavi se vseskozi odvija boj. Zato je sproščena in hkrati napeta. Je mirna, a hkrati v njej vse vre. Zunanje okoliščine se je ne dotaknejo, hkrati pa jo vsaka najmanjša nepravičnost gane. Vbodov ni videti, a rane so globoke. Ni krvi, saj krvavi navznoter. Bori se dalje, a v srcu trpi. Ne izgubi volje, a se mora z vsakim vdihom truditi, da se žene naprej. Uživa v življenju, a se hkrati bori, da se prebije na površje, da v resnici lahko spet globoko vdihne in normalno zadiha.
Svež zrak. Ta ji vedno pomaga. Je kot nekakšna terapija. Pomaga ji prebroditi izzive, ji vselej ponudi nov (v)pogled, pomaga ji, da se znebi odvečne energije. Tiste, ki je ne more sprostiti drugje. Šport je zanjo neodtujljiv del vsakdana. Najsi sneži ali sije sonce, lahko z vrhov hrumijo bučni vetrovi, nebo je lahko razbesnjeno, pa je to vseeno ne bo ustavilo, da bi se ne naužila svežine okoliških gričevnatih predelov, da bi ne sedla na kolo in se pognala na najbolj strm klanec, kar jih okolica ponuja. Nobeno neurje ji ne bo preprečilo, da dobi še kako potreben dnevni terapevtski zalogaj.
Se nadaljuje…
