Njeno življenje ni bilo in še danes ni enostavno. Tega ne pokaže, ker je vajena, da se vedno osredotoča na rešitve, ne na izzive. Ko naleti na oviro, poišče način, da jo premaga. Lahko se splazi spodaj, lahko jo preskoči, lahko gre naokoli, vedno najde način, da prepreko premaga. V kolikor je omenjena ovira nepremična, sprejme dejstvo, da nanjo nima vpliva, zato si jo preprosto izbilje iz glave. Ovira ne izgine, ne obremenjuje pa več njenega uma kot tudi ne njenega srca in duše. V življenju so pač tudi dejstva, ki jih moramo sprejeti takšna, kakršna so, saj nanje nimamo vpliva. Večina pa se ravno s tovrstnimi dejstvi najbolj obremenjuje. Čemu, ko pa jih ne moremo spremeniti? A ne ona. Ona je drugačna.
Na življenje gleda drugače. Ne verjame v obžalovanja, ne verjame, da je preteklost tudi njena prihodnost. Delala je napake, pogosto se je motila, še danes se, a gre naprej. Pretekla napaka postane učna ura za bodočnost. Iz tega izhaja v slehernem dejanju, v vsako misel, ki ji šine skozi um, je vgrajeno to načelo. ‘Ne pusti, da te preteklost opredeljuje ali omejuje.’
Ker tako globoko verjame v to in temu sorodna načela, ker vedno tako deluje, ker se vedno spoprijema z izzivi namesto da bi se jim izmikala, ljudje to pogosto zamenjujejo za brezskrbnost. “Veš, njej je lahko. Ko bi bila jaz takšna, hja … Saj veš, ko bi imela toliko časa, ko bi ne imela otrok. Jasno, ko bi sama delala v tujini. Ja no, ko bi imela tudi jaz toliko izkušenj …” Povprečna misel mimoidočega, ki je naletel nanjo in jo vsaj malček spoznal. Mnenje, da ji je lahko, ni redko, je pa seveda le najenostavnejši izgovor, češ, ona lahko, ker je to in ono, ker ima to in ono, jaz pa ne, ker nimam tega in onega, ker nisem to in ono. Saj veste, kako to gre.
A ona je drugačna. S tem se v resnici nikdar ni obremenjevala. Zanjo od nekdaj šteje le mnenje ljudi, ki so ji bili in so ji najbližje. Ostali si lahko mislijo, kar želijo. Na to nima vpliva, četudi bi si tega želela. A si ne. Raznolikost mnenj je tisto, kar jo od nekdaj žene. Razumeti razhajanja, zapolnjevanje vrzeli. V kolikor to ni mogoče, pa preprosto umik. Naj ljudje ohranjajo svoje mišljenje, nič hudega. Umik je v tovrstnih primerih ne le primeren, temveč tudi svetovan. Le tako se zaščiti notranji mir. Ljudje, ki ne razumejo, bodo vedno podajali kritike. Ljudje, ki ne poznajo, bodo vedno pljuvali žveplo. Ljudje, ki ne vedo, bodo metali le negativne opazke. Ker ne želijo vedeti. Ko bi vedeli, bi razumeli. Ko bi razumeli, bi poznali. In potem bi jim bila odvzeta edina supermoč, ki jo še premorejo. Supermoč kritiziranja.
Ker je drugačna, tudi vedno ve, kdaj mora naprej. Ko premoščanje vrzeli, številnim poskusom navkljub, ne uspe, se preprosto obrne v prihodnost in odkoraka v sončni zahod. Ali pa vsaj naprej, ne obtiči na mestu, čakajoč Godota.
A le zato, ker razume življenjski krog, ker ga dojema drugače kot večina, ne pomeni, da je njeno življenje enostavno. Njeno delo ni enostavno. Gradnja odnosov ni enostavna. Ljubezen nikakor ni enostavna. Njeno življenje nasploh ni enostavno. A ker je drugačna kot večina, ne tarna za vsako prasko, ne objokuje svoje usode vsakokrat, ko se zaleti v rob omare ali mize, ko si natrga nove najlonke ali se ji na najljubših čevljih odlomi delček pete. Ker ne tarna kot večina, najbrž nima težav, njeno življenje je polno samorogov, mavric in sonca. Seveda. Ker dejstvo, da bi se nekdo dejansko boril za svojo prihodnost in vsako oviro vzel za krepitev telesa in duha, pač na tem svetu ni sprejemljivo. “Nemogoče! Da bi kdo ne tarnal? Da bi se ne pritoževal nad življenjem, ki je le in samo trpljenje? Ki nima smisla, saj najprej garamo, potem pa zasluženega denarja ne moremo užiti, saj smo pretirano izmučeni. Da bi kdo ne tarnal? Dajte no! Ta oseba potem očitno nima izzivov.”
Pa smo spet pri njeni drugačnosti. Živimo v svetu, kjer ljudje nosijo maske. Ne le dveh ali treh, običajno še veliko več. Ena maska je zahtevana na delovnem mestu. Tam moramo biti uglajeni, spoštljivi, nikakor ne preveč iskreni, a še vedno sorazmerno uvidevni do sodelavcev. Drugo si nadenemo v prijateljskem krogu. Tam smo že manj uglajeni, običajno tudi manj uvidevni, precej bolj sproščeni, še vedno pa ne povsem iskreni. Družina terja tretjo masko. V primeru dobrih odnosov je to naš najožji krog, v primeru slabih odnosov je to krog, ki se mu izogibamo. V prvem primeru nosimo masko, ki nam ponuja sproščenost, igrivnost, prijaznost, a le do določene mere, pogosto tudi preseganje meja dobrega okusa, še vedno pa ne popolne iskrenosti. V drugem primeru si nadenemo masko, kjer od vsakega občutja odtrgamo najmanjši možen košček in ga ponudimo ostalim članom – predvsem najmanjši možen košček iskrenosti. Podelimo le tisto, kar je res najbolj nujno, ostalo zadržimo zase. Kje je peta maska? Morda v krogu z ostalimi sorodniki, širšo družino. Šesta se morda pojavi v krogu znancev, morda sosedov. Morda ljudi, ki jih vsake toliko srečamo v kavarni, v trgovini, izmenjamo nekaj besed, le toliko, da lahko rečemo, da jih poznamo. Kje smo? Morda že pri deseti maski? Kakšen pa je naš pristen obraz? Ko odstranimo vsa ličila, ko maske padejo, kdo smo? Kdo so ti ljudje?
Zanjo je jasno. Ker je drugačna. In je maska, ki jo nosi na delovnem mestu, tudi maska, s katero se predstavlja novim stikom. Je maska, ki si jo nadene, ko je v družinskem krogu, ožjem ali širšem. Je maska, s katero jo vidijo znanci, sosedje ali naključni mimoidoči. Ta maska je njen pravi obraz. Je tisto, kar vidijo drugi, je pa tudi tisto, kar sama vidi, ko se pogleda v zrcalo. Ker je tako boleče pristna, da je svet ne razume.
Spet, ker je drugačna. In drugačnost bi morala biti čaščena. Pa ni. Drugačnost ljudje vidijo kot izraz predrznosti. “Kdo pa misli, da je, takole drugačna? Kako si drzne izstopati? Pa ja menda ne misli, da jo bo drugačnost ponesla v svet? V tej družbi drugačnost ni sprejemljiva in je le izraz nepokorščine. Da človek takole izstopa, nepojmljivo!”
Ker je drugačna, tudi čuti drugače. Še bolj intenzivno, še bolj iskreno, še močneje kot povprečna oseba. Ker je iskrena, o svojih čustvih tudi vedno spregovori. A ker je drugačna, tudi ob kopici zavrnitev ne obupa. Še vedno preveč ljubi, še vedno pregloboko čuti, še vedno je predana iskrenemu pristopu, še vedno deli čustva z osebo, ki so ji ta namenjena.
A ker je drugačna, ji druga oseba čustev nikdar ne vrača. Tako imenovana druga oseba se skozi leta menja, vidimo številne nove obraze, ki nosijo drugačna imena, postopek pa je ostajal in še danes ostaja enak. Ona stoji na enem bregu, ta druga oseba pa na drugem. Vedno prizna, ko nekaj začuti. Iskreno, a nevsiljivo. S svojimi čustvi izbrane osebe ne želi obremenjevati, le tako močno verjame v moč iskrene besede, da tega ne želi držati v sebi.
Pa kljub trudu in stalni rasti kot posledici vseživljenjskega učenja ne prejme odgovora, ki si ga od nekdaj želi. Vsaj na začetku je bilo tako, danes pa v resnici niti ne pričakuje več, da bo odziv pozitiven. Danes je to upanje pošlo, kljub njeni neverjetno pozitivni nravi. Četudi je že vse življenje naivno optimistična, že dolgo ne verjame niti ne pričakuje več, da ji bo oseba na drugem bregu, kdorkoli to že je, čustva v enaki meri tudi vračala. Ker je pač drugačna.
Pa ji to nikdar ni vzelo življenjske sile, ni ji vzelo zagona niti optimističnega pogleda na svet. “Vse se zgodi z razlogom, vsak korak, ki ga naredimo, pa je lahko lekcija za jutrišnji dan.” Tako hodi skozi življenje, tako še danes gleda na vse, kar jo v življenju doleti, najsi je govora o poklicni ali zasebni poti. Tudi poklicna pot, po kateri hodi, je, mimogrede, vse prej kot preprosta. Pa si s tem ne beli glave. Ker je odlična v vsem, kar počne. Ne, ker bi bila rojena za to. Dajte no, vsi smo rojeni enaki – goli in polni še neizkoriščenega potenciala. Ne, v vsem je tako izjemna ravno zato, ker je drugačna. Ker svetu daje 1.000 %. 1.000 % lastnih zmožnosti, lastnega srca in duše.
Se nadaljuje…
