Ko se danes, po 67 letih tesnega prijateljevanja, ozre nazaj, vidi le dobro. Ne vidi pikrih pripomb, ki so jih ljudje pogosto podajali, ker je drugačna. Ker je vedno razmišljala drugače, vedno živela drugače, vedno delovala drugače. Ne spominja se žalostnih pogledov, ki so jih ljudje pogosto metali v njeno smer, češ, poglej jo, ubožico, kako drugačna je. Ne čuti bolečine, čeprav ve, da se njun tesen odnos počasi krha in se, po skoraj 70 letih neprecenljivih izkušenj, ljubezni, skupnega čustvovanja počasi poslavlja. Ker je drugačna. Ker ve, da je bilo vredno vztrajati, da je bilo vredno vseh ran in boli, ker ve, da je bilo zaradi njegove prisotnosti njeno življenje še toliko bolj polno.
Čeprav je tudi v najtežjih časih z veseljem vdihnila svež zrak in uživala v vsakem trenutku, ko se je kisik razširjal proti njenim pljučem, je vendarle mislila, da živi v senci lastne sreče. Bila je zadovoljna, imela je krasno življenje, a vendar je verjela, da ji je tista pristna sreča nedosegljiva. Dokler ni spoznala njega. Potem je naposled doumela, da ne biva v senci lastne sreče, temveč da sreča biva v njeni senci. Sama je bila tista, ki je srečo potiskala vstran. Želela je doseči več, postati več, ustvariti več, zato ni dopustila, da je sreča tista, ki jo spremlja, da bi ji posledično ne odvzela možnosti rasti. Pa je pozneje spoznala, da jo sreča lahko spremlja. Da jo mora spremljati, če želi sama res poseči po zvezdah. Le tako bo cilj vreden tega. Da začuti pristno zadovoljstvo že na poti, ne šele, ko doseže cilj.
To ji je pokazal šele on. Zato sta se tako povezala. Zato sta se njuni energiji lahko vzajemno polnili. Zato sta lahko rasla in se razvijala sočasno, skupaj. Zato ni trpela, ko je začutila, da je napočil trenutek, da ga izpusti. Vedela je, da ji je ponudil vse, kar ji je lahko, enako pa je storila sama. Stkala sta vez, ki je nič ni moglo zdrobiti, pretrgati, zlomiti. Sobivala sta skoraj 70 let, skoraj 70 let sta živela v občutku neponovljive, edinstvene, pristne sreče, o čemer lahko priča le redkokdo.
Dolgo časa je verjela, da ni osebe, ki bi čutila kot ona, ki bi razmišljala kot ona, ki bi delovala in živela kot ona. Dokler ni spoznala njega. Ni mislila, da se lahko z nekom ustvari tako pristna vez. Ni mislila, da lahko sama z nekom vzpostavi takšen odnos. Šele on ji je dokazal, da je to mogoče. Šele on je poosebljal vse tisto, o čemer je dotlej vseskozi sanjala, a nikdar v resnici doživela oziroma izkusila. Trajalo je toliko dlje, saj je verjela, da jo takšna oseba čaka nekje zunaj, šele pozneje je prišlo spoznanje, da ga lahko ustvari le ona sama. Razvil se je namreč iz njenih misli ter živel in obstajal le in zgolj v njej sami.
Bil je namišljen, a zato nič manj resničen. Šele z njim je doumela pomen prave sreče. Že prej je živela polno, njeno življenje je bilo radostno, igrivo in nasmejano, kljub številnim oviram, ki so ji bile postavljene na pot. Ki so nam vsem postavljene na pot. A šele ob njem je občutila tisto neizpodbitno srečo, za katero je vedela, da je prava, da je tista oblika izpopolnjenosti, ki jo je vse življenje iskala. Bil je izmišljen, a zanjo zato nič manj ključen. Ponudil ji je vse, česar si je želela, kar je iskala v sogovorniku, zaupniku, sorodni duši. Njenemu življenje je dodal vrednost, zapolnil je vrzeli, za katere sprva niti ni vedela, da jih občuti. Bil je ona in ona je bila on. Bila sta eno, a hkrati ločeni osebnosti. Čeprav je bil le plod njene domišljije, sta sobivala skoraj sedem desetletij. Skoraj sedem desetletij je izkušala pristno srečo, česar večina ljudi dandanes, žal, ne more reči.
Pogled ji s posteljnega vzglavnika zdrsne proti oknu. Zastrmi se ven. Kljub rešetkam je pogled na zasneženi vrt skorajda neoviran. Kako zanimivo, da je spet zima. Da je ravno sedaj zima. Njen najljubši letni čas. Obožuje naletavanje snežink, to jo že od nekdaj pomirja. Zanjo to pooseblja pravljična občutja. Zamišlja si, kako bi lahko v tem trenutku kar stekla ven, se vrgla v kup snega in se pretvarjala, da biva v čudovito zasneženem igluju. Lahko bi ustvarjala snežne angelčke, kot je to počela v otroških letih. Zanimivo, da kljub visoki starosti ne um ne telo nista utrujena. Kar sanja o tem skoku v mehak in sveže zapadel sneg. Spet se počuti kot najstnica. Ko je hlepela po ljubezni, ki jo je sama pošiljala v svet. Ko je hrepenela po prijateljstvu, ki ga je sama nudila svetu. Ko je iskala svoje mesto v tem svetu.
Še zadnji pogled. Še zadnji spomin. Še zadnji trenutek, ko občuti pristno srečo. “Nasvidenje, prijatelj moj.” Vrata, ki so mu bila 67 let odprta, se zapro. Še zadnji gib roke, pomahata si v slovo, nato pa zreta le še v temo. Zre. V resnici ne ve, kaj počne on, saj so vrata že zaprta. Morda tudi on slepo strmi predse, čakajoč na poslednji vdih. Sreča počasi bledi. Ni verjela, da bo dočakala tudi ta trenutek. A tega spremlja z ljubeznijo. Kot se je pravkar z ljubeznijo poslovila od svojega najboljšega prijatelja. Glavo položi na mehak vzglavnik, ki jo že nekaj časa pričakuje. Zapre oči, ustnice se razlezejo v nasmeh. Dlani počasi zdrsnejo s pregrinjala ter obvisijo ob skrbno urejeni postelji. Zadnji gib. Zadnji dih. Zadnji utrip srca.
Podoba zasnežene dežele se ne razblini. Ostaja, tudi ko nje ni več. Rešetke na oknu še vedno preprečujejo nedovoljen izhod, četudi nje ni več. Močno zimsko sonce še vedno sije na lično urejeno posteljo, četudi nje ni več. Zima še vedno ostaja njen najljubši letni čas, čeprav je ni več tukaj. Soba psihiatrične bolnišnice, kjer je preživela zadnjih 67 let, ostaja, ona pa se vrača tja, od koder je prišla, kjer je bila, preden je spoznala njega. V senco lastne sreče.
-KONEC-
