Ni je bolela zavrnitev, teh je bila vajena. Ni je bolel odnos, tudi tega se je že navadila. Bolelo jo je zavedanje, da se nikdar ne bo nič spremenilo. Kljub trudu vse za vselej ostaja enako. Rezultat pač ne more biti drugačen. Odvisna spremenljivka ostaja nespremenjena, neodvisna pa se močno spreminja. Pa vendar doprinese k enakemu rezultatu, kar je najbrž svojevrsten pojav. Gotovo je edina na tem svetu, za katero se, kljub temu, da se spremeni dobršen del enačbe, v resnici nič ne spremeni.
Že preden ga je spoznala, je bilo njeno življenje vse prej kot pravljično. Pa se ni pritoževala, ker je imela marsikaj, za kar je bila lahko hvaležna. In je tudi bila. Ni tarnala zaradi preprek, ki so jo doletele. Saj je življenje tako tudi ustvarjeno. Z ovirami se krepimo, ko jih prečimo, zrastemo, se razvijemo in napredujemo. Če jih ne, ostanemo na mestu. Tudi naše življenje se ustavi. A večina se vendarle požene čeznje. Nekaterim uspe hitreje, drugi potrebujejo več časa, a večinski del prebivalstva se slej ko prej prebije skozi izzive in težave, nekaj časa uživa v zasluženi nagradi, s čimer se tudi pripravi na naslednje tegobe, nato pa jo mahne dalje.
Delovalo je, da si je ona nekako prislužila več polen kot drugi. Na vsakem koraku jo je čakal nov izziv. Nekateri so bili sicer manj zahtevni, večina pa je bila, lahko bi rekli, nepremagljivih za povprečnega človeka.
Na srečo pa je bila ona vse prej kot povprečna. Ni bila mučenica niti svetnica, ni bila popolna, bila pa je predana. Svojemu cilju, svoji družini, prijateljem, navsezadnje tudi sama sebi. Zavzemala se je za vse, v kar je trdno verjela, svojih prepričanj in nazorov ni opustila niti v najhujših časih. Imela je integriteto, kar je dandanes redkost. Večina se oprijema svojih načel le toliko časa, kolikor jim ta služijo. Ko veter zapiha v drugo smer, se tudi vrednote nenadoma spremenijo.
A ne njene. Ona si je in si še danes ostaja zvesta. Morda pa jo ravno to drži nazaj? Mestoma celo pomisli, da bi bilo, ko bi vsaj občasno zapustila svoja prepričanja, njeno življenje morda lažje. Pa saj si tega ne želi. Morda bi bilo tudi lepše. Si tega res želi? Seveda si želi lepote v svojem življenju, ne želi pa, da bi bilo pretirano enostavno. Če se za želeno ne plača prave cene, izgubi tudi pristno vrednost. To pa je tisto, kar največ šteje.
Bila je pripravljena delati in plačati ceno. Zavedala se je namreč tega, da v življenju dobimo točno tisto, kar pričakujemo, ne tistega, do česar mislimo, da smo upravičeni. Pričakovati, da bo nekaj padlo z neba, ni ravno smiselno. Razen če pričakujemo dežne kaplje, snežinke, točo in na žalost občasno tudi kakšno letalo. Ostale stvari je treba pričakovati in se hkrati zanje tudi potruditi.
Tega se je zavedala in temu se je predala. Zakaj pa to potem ni delovalo na področju ljubezni? Nedvomno si je zaslužila epske ljubezni, kot zunanja opazovalka to lahko vsekakor potrdim, je pa očitno ni dovolj močno pričakovala. Po drugi strani pa se je dobro zavedala boleče resnice, da zanjo to pravilo očitno ne velja. Da je ona tista izjema, ki jo vedno omenjajo, ko rečejo, da to velja za vse, z izjemo …
Vedela je, da lahko še tako močno pričakuje, da jo bo jutri obiskal in zaprosil nek superzvezdnik, da pa se to, kljub visokim in močnim pričakovanjem, najbrž ne bo zgodilo.
Pa saj v resnici nikdar ni sanjala o beli poroki, ni razmišljala, da bi si morda nekoč, v daljni prihodnosti, tudi sama ustvarila družino. Pa ne, ker bi nasprotovala omenjenim vrednotam. Kje pa. Še vzpodbujala jih je, ko so prijateljice kolebale, ali je vredno ali ne. Le sebe ni videla v tej vlogi.
Spoznala je fante, ki so pritegnili njen pogled. Uzrla je moške, ki so jo privlačili. Seznanila se je s primerki nasprotnega spola, po katerih je zahrepenelo njeno srce. A vendar je bil odziv vselej enak. Zavrnitev. Seveda ostaneva prijatelja. Jasno, najin odnos se ne bo spremenil. Tema. Počasi so vsi ti omenjeni posamezniki izginili iz njenega življenja.
Ni razumela. Vedela je, da je vse prej kot lepotica, kar ji je vseskozi zbijalo samozavest. Ni verjela, da si zasluži nekoga, sploh pa ne nekoga privlačnega navznoter in navzven. Ko je opazovala okolico, je doumela, da mora biti ženska popolna. Vitke postave, prekrasnih obraznih potez, zanimiva. Vse, kar sama ni bila. Bila je bistrega uma, a glede na izkušnje moških to ni kaj prida zanimalo. Posedovala je točno tiste lastnosti, ki bi morale nekaj šteti, pa na žalost niso.
Tovrstnega življenjskega sloga se je navadila. Zato se je, kolikor se je le dalo, z vsemi štirimi branila čustev. Ni se jih bala, le želela si jih ni. Ker je vedela, kako se bo vse izpelo. Ko je razvila čustva do nekoga, jo je slej ko prej čakala boleča zavrnitev. V tovrstnih položajih je vedno posledice čutila le ona. Le ona je bila tista, ki je bila prizadeta, le njo je bolelo. Druga stran se je obrnila in preprosto odkorakala stran. V trenutku je bilo vse pozabljeno, njo pa je bolečina spremljala celo življenje. Doprinašala je k rani, ki se prav zato ni in ni uspela zaceliti.
Končno je imela obdobje miru in razcveta. Delala je to in ono, blestela na številnih področjih, po dolgem času je niso obremenjevale ljubezenske tegobe. Nato pa je spoznala njega. Ni pričakovala, da se bo kaj razvilo. Ni razmišljala o njem. Dokler se ni nekega dne zavedla, da ga ne vidi zgolj kot nekega naključnega prišleka, kot osebo, ki jo je nedavno spoznala. Očitno se je razvilo nekaj, na kar ni računala. Tega res ni pričakovala.
A ker je poznala postopek, se je skušala teh čustev ubraniti, jih potlačiti nekam globoko, globoko, globoko. A ni delovalo. Bilo je prepozno. Dotaknil se je njenega srca in ni kazalo, da se bo to kaj kmalu spremenilo. Naj se umakne? Pretvarjati se ne more, ne zna se, ker to ni v njeni naravi. Ona je, kar je – povsod je pristna, brez maske. Teh ne mara.
Se nadaljuje…
