Tako mu je priznala. Napaka. Nelagodje, neprijeten položaj, zamrznjena komunikacija. Naposled ignoranca. Češ, vse napak razumeš, ne moreva imeti normalnega odnosa.
Ni razumela. Spet ni razumela. Ni bila lepotica, očitno pa je bila tudi osebnostno neprivlačna. Ni razumela. Vedela je, kaj se bo zgodilo, a kljub vsemu ni razumela. Pričakovala je takšen razplet, a ga ni razumela. Zakaj se ne more ohraniti prijateljski odnos? Klepet ob kavi, kot prijatelja? Morda obisk koncerta, kot prijatelja. Zakaj ne? Zakaj bi bilo tovrstno druženje nesprejemljivo?
Bolelo jo je kot še nikdar. Ker ni razumela. Ker je čutila nekaj tako močnega, tako pristnega, kot v resnici ni verjela, da je sploh mogoče. Potrebovala je čas. Da preboli. Pozabila ne bo. Nikdar ni, izkušnje so za vselej ostale z njo.
Pa ni in ni prebolela. Nista se videvala, kar je mislila, da bo olajšalo njeno srčno potovanje. A ga ni. Še vedno je hrepenela po njem, še vedno jo je bolelo, da ji ni dal možnosti, da bi ohranila prijateljstvo oziroma da bi stkala vez, ki bi bila pristna, v osnovi sploh ne romantična.
Opazovala je, kako se je družil z dekleti. Z mlajšimi, s starejšimi. Spremljala je objave na družbenih omrežjih, ki so prikazovale njegova druženja na kavah, zabavah, na sprehodih. Ob sebi je imel mlada dekleta, silno privlačna. Fotografiral se je tudi s starejšimi damami, tudi z njimi se je družil. To jo je še bolj prizadelo. Ne glede na leta, pritegnil je mlado in staro, očitno tudi njemu ni bilo nelagodno v takko raznoliki družbi. Motila ga je le ona.
Srečeval se je s primerki ženskega spola, ki bi brez težav stopile na modno brv in brž osvojile občinstvo. Imel pa je tudi srečanja z damami, ki so bile … Manj popolne. Tega ni razumela. Videz ni in ne sme biti vse, vendarle pa živimo v svetu, ko zunanjost, hočeš nočeš, nekaj šteje. Ni razumela.
Ni bila lepotica, kljub nizki samopodobi pa je celo ona verjela, da vsaj kakšno od teh ‘nepopolnih’ deklet vendarle prekaša. Kako se lahko druži s to damo, ko pa je toliko starejša od njega? Ali pa s tem dekletom, ki ima kar nekaj kilogramov preveč? Ona je bila resda daleč od popolnosti, a ni razumela, kako pa ona niti za kavo z njim ni bila dovolj dobra.
Družil se je z vsemi, mlajšimi, zrelejšimi, čednimi navzven, privlačnimi navznoter, tudi s tistimi, ki niso bile ne eno ne drugo. Le nje ni pogledal. Ni je pogledal, ni je pozdravil, preprosto jo je prezrl. Ni razumela. Ker ni vedela, kaj mu je storila, da se je vedel tako neprimerno, tako nezrelo, tako … Kakorkoli že.
Ni razumela.
Že tolikokrat poprej si je obljubila, da ne bo več tvegala. Da bo držala jezik za zobmi in v primeru, da vnovič do nekoga nekaj začuti, to zadrži zase. Tako bo tudi hitreje minilo.
Pa ni šlo. Od nekdaj je bila namreč predana resnici, iskrenosti. Ker ni mogla verjeti, da ljudje tako dolgo in tako pogosto živijo v laži. In s takšno lahkoto. Kako? Njo je neresnica mučila, ni je zmogla ponotranjiti, mučila jo je, dokler ni vsem vpletenim preodčila pravih dejstev.
Tega še danes ne prenese. Laži in neresnice. Čuti, da mora biti iskrena, vsak dan, ves čas. Le tako si lahko ostaja zvesta.
Sem seveda sodijo tudi čustva. Če do nekoga nekaj čuti, se ne zna pretvarjati, da ji ta oseba ne pomeni več kot znanec, prijatelj. Tega preprosto ne zmore. Čustva mora izliti, biti mora popolnoma iskrena. Kar ljudje še preradi izkoristijo.
Tudi tega nikdar ni razumela. Kako so ljudje lahko tako zlobni. Da izkoristijo čustva nekoga sebi v prid. Da ranljivost osebe, ki je iskrena, obrnejo v svoje dobro, rekoč, da pretirana iskrenost meji že na blaznost. Kako lahko živimo v svetu, kjer je to ne le dopuščeno, marveč celo vzpodbujano?
Tega ni razumela.
Tudi z njim je bilo tako. Rekel ji je, da je njena iskrenost pretirana, celo moteča. Da se v njeni bližini ne more sprostiti, češ, da vse napak razume. Kako priročen izgovor. Sama nikdar ni namignila, da je karkoli kakorkoli razumela, ne prav ne napak. Vedno mu je ponujala možnost, da pove, kaj čuti, da pove, kaj ga moti v odnosu, da bi to lahko popravila. Pa je bilo seveda že v osnovi obsojeno na propad. Vsi ti spodleteli poskusi, da bi ustvarila vzdušje, v katerem bi lahko sobivala. Poskusi so spodleteli, ker je se on že takoj odločil, da ni vredno truda. Da ona ni vredna niti tega, da bi ji priznal resnico.
Odnose je ohranjal s celotno njeno družbo, z vsemi, ki jih je ona poznala že mnogo prej. Le z njo ne. Njo je odrinil vstran, pustil jo je vnemar, nemeneč se za njene številne poskuse, da bi popravila odnos. Odnos, ki ga je on pokvaril.
Ljubezen je slepa. Pa ni bila. Ona ni bila slepa. Vedela je, kaj se dogaja, a ni mogla verjeti. Tega ni sprejela niti ni razumela. Pehal se je za njeno prijateljico. ‘Prijateljico’. Bolje rečeno znanko. Osebo, s katero sta sobivali celo življenje, ker sta bili v to prisiljeni. Rad je bil v njeni družbi, čeprav ni bila zanesljiva. Hodila sta na kave, čeprav je bila silno … Posebna. Ni bila ne lepa ne prijetna. Ena tistih. Pa vendar je bil zelo rad v njeni družbi. Nje pa še vedno ni maral. Ker naj bi vse napak razumela. Čudna so pota Gospodova, pravijo.
Večkrat ju je opazila na kosilu. Njega, do kogar ji je bilo še vedno toliko. In njo, ki jo je ona vse življenje podpirala, ji stala ob strani, ko so bile razmere nevzdržne, jo bodrila, ko ji je primanjkovalo poguma. Ona pa ji tega nikdar ni vračala. Odkar se je pojavil on, je od nekje privrelo ljubosumje. Oseba, ki ji je ona vse življenje krila hrbet, je bila iznenada nanjo hudo ljubosumna.
Tega ni razumela. Zakaj? Le zato, ker je prišel on? Pa saj nista imela ničesar. Jasno ji je dal vedeti, da ga ne zanima. Da ga celo moti. Zakaj ljubosumje?
Čeprav jo je vse življenje podpirala, je vendarle doumela, da ni prijetna oseba. Da ji pa vendar ni treba bodriti čisto vsakogar na tem svetu, sploh, če ta oseba vrača to le in samo v obliki negativnih čustev. Zakaj bi torej zapravljala energijo?
Se nadaljuje…
