Barbara Simoniti: Močvirniki, ilustracije Peter Škerl, Mladinska knjiga

0
468

Barbaro Simoniti, njeno ustvarjalno delo, smo v Ventilatorju besed že predstavljali. Pisateljico in pesnico sem pred leti predstavila tudi v različnih medijih.
Danes pa njeni MOČVIRNIKI, z ilustracijami Petra Škerla.
Knjiga me je izredno navdušila, tudi mojo hčerko. Je prijetna osvežitev na slovenskem knjižnem trgu.
Marjana Kobe je zapisala:"
"Vzdušje senčne, tihotne in vlažne Močvirne Loke z domačnostimi interijeri domovanj, a značajsko raznolikimi junaki, pa njihovo idilično žitje in sožitje, naj gre za običajen lagodni vsakdanjik ali za nevsakdanje dogodke, ki dramatično razburkajo ustavljeni tok življenja poosebljenih živalic v različnih letnih časih, ves ta ljubeznivi mali živalski univerzum ima nadih žlahtne angleške (živalske) prozne klasike tipa Veter v vrbju K. Grahama. Kar za slovenski literarni prostor pomeni svojevrstno osvežitev ne samo na tematski ravni, marveč tudi v jezikovno slogovnem pogledu."
Pavle Učakar pa: " Podobe v tej knjigi odpirajo veliko prostora za podrobno anatomijo , a na koncu gre vedno za to, ali podobe tudi zares zaživijo ali ne…"
Drage bralke, dragi bralci, sprehodite se skozi izvirni mladinski prvenec Močvirniki  ( živalske pripovedi) uveljavljene ustvarjalke, pesnice in pisateljice, tudi prevajalke, Barbare Simoniti. Kaj takega na slovenskem knjižnem trgu še nismo imeli. Avtorici je odlično uspelo predstaviti tudi vse poosebljene živalice: celo njihove osebne podatke, poklice v Močvirni Loki.
Kaj pa vi drage bralke, dragi bralci veste o Močvirni Loki? Pišite v komentar.

Kaj sploh je Močvirna Loka? Ste vedeli, da je jezik prebivalcev močvirščina, njihova idilična domovanja nimajo številk, marveč slikovita imena:Macesnov štor, Bukov Oklešček…
"Pripoved Barbare Simoniti s svojo nazorno dikcijo kar izziva bogato likovno upodobitev. Ta je delo ilustratorja Petra Škerla. Njegov vizualni delež se z domiselno in do potankosti domišljeno likovno govorico povsem ujame z vzdušjem, ki ga ustvarja literarno besedilo…"
(Marjana Kobe)