V knjigarni Kozorcij je Gabriela Babnik Ouattara predstavila svojo novo knjigo, že šesto po vrsti, z naslovom Tišina, polna vetra. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina in ima 421 strani, predstavitev pa je vodila Nina Krajnik.
Gabriela Babnik zase pravi, da je dvakrat v življenju doživela nenaden uvid v to, kaj mora početi ali storiti. Prvič, ko je odhajala iz svojega prvega razgovora za redno službo in se jo je nenadoma dotaknilo spoznanje, da ne bo nikoli v življenju uradnica, diplomatka, uslužbenka, temveč bo postala pisateljica. Drugič pa je takšen uvid dobila nekega jutra, ko naj bi jo zbudil dotik (morda celo božljaj same Jeanne Duval, ljubice znamenitega pesnika Charles Baudelaira), da bi spisala knjigo o njuni ljubezni. O tem dotiku in prepletu imaginarnega in resničnega piše v uvodnem prizoru, ko junakinja Jeanne začuti:
“.. nežen božljaj po vratu, enkrat, dvakrat, kot da bi šlo za dotik otroške roke, dotik, ki vznemiri prebujenega na ozki stezi med dnevno in nočno lučjo. Premišljevala je, ali naj vstane ali pa za hip še poleži, potem se je oprla na roke, nekoliko prevelike za šibko postavo, in se dvignila. Na strani ležišča, od koder je prihajal dotik, ni bilo nikogar, ali pa vsaj ni bilo nikogar, ki bi ji lahko karkoli potrdil.”
Že uvodni prizor bralca uvede v notranji svet junakinje, ki je izkoreninjena, brez svojega stanovanja, lebdeča v prelomnem času, priseljenka in razmišlja takole: “potem se bo spet morala preseliti, si izmisliti nekaj drugega, ampak ne nazadnje je upala, da bo kompas v njej zanihal v pravo smer; naposled tudi ni bilo res, da je čisto sama. Imela je ljubimce, več teh, potem enega samega, ki ji ni toliko dajal utehe, kot ji je vzbujal občutek, da jo potrebuje, občutek, primerljiv s prošnjo otroka, da mu je tvoje telo nenadomestljivo, dokler se nad rjuhami ne vzpne svetloba, velika in nabrekla…”
Pisateljica pravi, da je roman konglomerat fikcije in resničnosti ter poetično upodobitev tega, kar je bilo doslej skrito, neulovljivo, za poskus “ujeti tišino”, praznino, ki je nastala skozi zgodovinska dejstva, naracijo drugih pisateljev, razlagalcev njunega odnosa. (James MacManus , Angela Carte). In Babnikova posodi svoj glas njuni ljubezni in s tem stopi na stran obeh protagonistov, kljub temu da sta v zgodovini opisana kot mejna (Jeanne naj bi ga s svojim vplivom kvarila), če ne celo skrajna, vsaj v kontekstu načina življenja; uživanja mamil, spolnih praks, obscenosti …
“Ko ji je prenehal grizljati lase, ko si je usta obrisal z rokavico in nato obe snel, je nekaj časa zrl v Jeannin obraz in rekel, da se mu zdi, da je jesti njene lase tako, kot bi jedel spomin.”
Kakšna je bila torej ta temnopolta eksotična muza, ki je navdihnila Baudelaira in nekatere pesmi iz zbirke Rože zla (Lasje, Eksotični vonj, Kača, ki pleše, Balkon in druge). Jeanne je v romanu opisana kot prvinska, stvarna, muza, ki ni razumela Charlesove poezije:
“Charles ji nikoli ni očital brezdelja, ravno nasprotno: mislil je, da se bo Jeanne tako oprijela knjig, ki jih je puščal na postelji, pod njo, na okenski polici in celo v čevljih, toda Jeanne je med tem, ko je Charles pisal, raje pohajkovala po Parizu.”
Bi ta zbirka bila ustvarjena, če ne bi bilo Jeanne? Babnikova nam ne ponuja odgovora, temveč zarisuje tisto, kar je bilo doslej zgodovinskim dejstvom skrito in je neulovljivo; njeno preteklost, potovanje iz Haitija v Pariz, bivanje v Parizu, njeno razmišljanje, doživljanje bolečine, veselja, žalosti, z opisi telesa, ki se razdaja in uživa … med drugim tudi, kako je skrbela za svoje zdravje. Zanimiv je opis splava, ki ga Jeanne naredi po tem, ko zanosi z Charlesom:
“Bolečina je bila ostra, toda kratka. Jeanne je natančno čutiila njegovo obliko: zvit je ležal v njej kot kruti dobrotnik, ki bo kmalu predrl občutljive obloge in njene skrbi odplaknil s krvjo. Vedno je mislila, da dobro prenaša bolečino, toda ta spopad se je vseeno zdel kot cela večnost.”
Spet drugje je upodobljena skozi besede Apollonie Sabatier, kurtizane, ki je bila prav tako Baudelairova ljubica in po nasvetu njegove mame, izbira za ženo. Rasna in statusna razlika med obema ženskama je opisana v njunem pogovoru, ko Jeanne obišče Apollonie in se tudi odkrito začudi njej, ki ji je enaka po métier-ju, pa vendar ima ona sobo, služabnico, sprejemnico, Jeanne pa ne:
“Charles je navdušen nad vašo črnkostjo, klanja se vam, ker misli, da bo tu našel neko duhovno pokrajino.Toda prišel bo dan, ko bo odkril, da ste prav tako ranljivi in nebogljeni kot on. Vaša kačja koža bo odpadla. Sploh pa ste ženska, ki je ni mogoče ljubiti. Z opijem in vsemi drugimi perverzijami si samo prilaščate nekaj, kar vam ne pripada. Kako si, črnuhinja, sploh upate vkorakati v mojo sprejemnico …!”
To je čas radikalnih sprememb, nove urbane ureditve Pariza, pojava fotografije, mode, proste prodaje opija. Babnikova se dotakne tudi pravice belega človeka in statusa ženske mulatke v tedanji družbi, pa tudi procesa ustvarjanja in vloge umetnika, ki je še danes aktualna. Tako opiše pogovor med Charlesom in njegovim urednikom Poulet-Malasiss:
“Gre za temeljno nerazumevanje kreativnega procesa. Kar pa ne pomeni biti v miru, biti na tistem tvojem podeželju, pač pa imeti možnost biti v pogojih neinvanzivnosti. Želja biti puščen pri miru ne pomeni posegati po oblikah samopomoči, temveč pomeni možnost biti dopuščen. Ni na meni, da se osamim, temveč da vame ne posegajo (…) Mir zame pomeni bivanje v družbi, z možnostjo dela istočasno, in čeprav je proces persistentnega odhajanja razumljen kot nevarno in žalujoče stanje, je zame edini smiseln. Teritorij si moram poiskati tam, kjer uveljavljena komunikacija nima smisla.”
Zgodba iz Pariza, avtorično opisovanje njunih približevanj in prepletanje zgodovinskih dejstev, pa teče tudi v naš čas in zato je knjiga sodobna, aktualna, presenetljiva. Prav ta navidezna imaginarnost in nekonsistentnost časovnega dogajanja povzroči v bralcu preskok v razmišljanju in naenkrat uzremo Charlesa in Jeanne med nami.
Če parafraziramo naslov romana; tišina med posameznikoma (ali umetnikom in njegovim ustvarjanjem) nikoli ne sme biti prazna, izvotljena in brez vsebine, temveč potrebuje živahen prepiš, polnjenje in praznjenje, pretočnost in živahno dogajanje.
Gabriela Babnik
Letnik 1979. Je avtorica šestih romanov, med njimi Koža iz bombaža (Mladinska knjiga, 2007), za katerega je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši romaneskni prvenec, V visoki travi (Študentska založba, 2009), ki je bil v ožjem izboru za nagrado kresnik za najboljši roman; in Sušna doba (Beletrina, 2012), ki je prejel evropsko nagrado za književnost in bil preveden v petnajst jezikov, tudi v angleščino. Zadnji roman Tišina, polna vetra (2022) je izšel pri založbi Beletrina. Poleg pisateljevanja in urednikovanja (Založba Litera) tudi prevaja, večnoma afriške avtorje, in piše radijske igre. Je mentorica na različnih literarnih delavnicah pod okriljem JSKD.
Zapisala: Polona Wallas
