Beremo z Manco Košir

Moški, moški, moški

Dolgo pot sem moral prehoditi, preden sem spoznal, da
človek ni ustvarjen za samoto. Pokrajine duš so pisane in gosto naseljene!
Človek je ustvarjen za življenje v dvoje in troje, človek živi s tisočimi in
stotisočimi.  Sebastijan Pregelj

Sem vas v prejšnji številki PA zasula s cvetjem literature z
ženskimi junakinjami – knjige so spisale tri ženske in en moški, danes bom za
vzpostavitev ravnotežja pisala o delih z moškimi liki, ki so jih pisali moški,
v eni knjigi pa jim je pomagala ženska. Paleta moških likov je vznemirljivo
zanimiva in prebija stereotipe o tem, kakšni da so moški. Različni so namreč,
zelo zelo različni! Pa poglejmo:

Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra
 

Diplomirani zgodovinar Sebastjan Pregelj je predstavnik
mlajše pisateljske generacije, ki ga odlikuje neverjetna domišljija, kakršne,
si upam trditi, med romanopisci sodobnega slovenskega časa ni. Kakšne svetove
nam slika pisatelj, kakšni liki se sprehajajo po njegovih fantazijskih pokrajinah,
kakšne sanje sanjajo ti ljudje, kaj vse se jim dogaja, neverjetno! A pri
Preglju je verjetno skoraj vse. Tudi v njegovem zadnjem, najbolj konsistentnem
in izčiščenem romanu Mož, ki je jahal
tigra  (Študentska založba, 2010). Ko ga beremo, smo tako na zemlji kot
na nebu, kajti glavna junaka sta tu in tam, zgoraj in spodaj. V preteklem in
prihodnjem času, stoletje nazaj in ne vemo koliko naprej, časi in prostori se v
avtorjevi imaginaciji prepletajo in nas začarajo, da še mi izstopimo iz našega
časa in prostora in z glavnima junakoma verjamemo v brezčasnost in
neskončnost.  V večnost. In v srečanja,
ki se v njej lahko zgodijo. Kot pravi prvoosebni pripovedovalec: »Nočem
razmišljati o tem, da to, kar se dogaja, ni možno. Mogoče ni možno spodaj. Tu
zgoraj je možno prav vse.«

Mož, ki je jahal tigra
 je zgodba ruskega kozmonavta Artioma
Kačikijana, ki nosi v svoji duši pečat nenavadnega dedka, strička Kirila,
človeka, ki je sprejel magično Knjigo od umirajočega duhovnika v temnem gozdu
nekega davnega dne. Knjigo je bilo potrebno varovati, skrbno čuvati njeno
skrivnost, saj gre za sveto knjigo z Najvišjo Resnico, ki  pove vse bistveno o Življenju in prav zato ni
za vsakogar. Zato striček Kril zapusti ženo, zapusti svojo vas in odslej potuje
ponoči in na skrivaj, sicer pa živi v gozdnih jamah in pri dobrih ljudeh. Tem
se začnejo dogajati čudeži, dobijo hrano, ozdravijo … Njegov vnuk Artiom pa
sameva na vesoljski postaji MKS Zarja, ki je izgubila stik z Zemljo, in potuje
v sanjarijah z odprtimi ali zaprtimi očmi nazaj, k svoji ljubljeni Uljani v
knjižnico, in ji govori, kar ji bo povedal nekoč, in kar ji ni upal izreči v
preteklosti. Ded, ki je odšel od žene, in vnuk, ki hoče priti k njej, se v
vesolju srečata …

Pregljev roman ni samo paša za domišljijo, sprehod skozi
mitologijo, obstoječa in izmišljena verstva, pravljične kraje,  temveč je poln sporočil o smislu življenja, o
naši povezanosti z naravo in ljudmi, o spominih, ki domujejo v naših genih, o
ljubezni … O usodi,  od katere ne moremo
biti močnejši. Za okus prepisujem poetičen konec romana, ko se srečata (ni
pomembno, kje in kdaj, ljubezen je v drugih dimenzijah) Artiom in Uljana:
»Najini telesi se spreminjata. Roke so sestavljene iz tisoč in tisoč zvezd in
telesi iz tisoč in sto tisoč galaksij. Ko se objameva, nastane jata galaksij, v
kateri brstijo nova in nova sonca. Čutiva, kako se vesolje razteza in širi.
Čutiva svetlobo, ki bo nazadnje premagala črne luknje. In čutiva, da ne bo
nikoli drugače. Postajava eden. Dotikava se večnosti in sva nesmrtna.« Nenavaden
roman, vreden branja!

Kent Nerburn: Pisma
sinu
 

Vsaka mati naj bi predala sporočilo ženskosti svoji hčeri in
sleherni oče podaril sinu spoznanja o moškosti, a se to dandanes redko zgodi.
Ker je pogosto pomembnejše golo preživetje, so važnejše kariere in pehanje za
materialnimi dobrinami kot bližina med straši in otroki, kot je prenos vedenja
o najpomembnejšem iz roda v rod.

Kent Nerburn, pedagog, pisatelj, kipar in doktor umetnostne
zgodovine, povezan  s staroselskimi
izročili Indijancev v ZDA, je storil, kar možu velja storiti: v knjižni obliki Pisma sinu (Ganeš, 2009) je povedal, kar
je zapisal v podnaslovu: Čudovita
spoznanja o življenju, moškosti in zrelosti. Moto sporočil svojemu sinu in
sinovom vseh drugih očetov se glasi: »Moški
se rodimo. Možje moramo postati.«Prav
to, kako postati mož – mož srca, duha in volje, mož dejanj, ljubezni in
darovanj, mož sočutja in modrosti – uči ta lepa, lepa knjiga, ki bi jo morali
prebrati mali in veliki moški, da bi postali možje, male in velike ženske, da
bi jih bolje razumele in brez strahu objele.

Pisma sinu so tako
srčna knjiga, da bi vam jo najraje prepisala v celoti, a ne bo šlo, zato
potujem skozi poglavja na hitro. V uvodu pisatelj pove, kaj si želi: »Rad bi,
da bi bil moj sin človek, ki bo v svet segal odprtega duha in srca ter se ga
nežno dotikal. Rad bi, da bi zaupal, vendar ne tudi sodil. Rad bi, da bi
raziskal svojo lastno pokrajino vrednot, tako da ne bi prizadejal ne sebe ne
drugih. Če naj postane tak človek, pa mora slišati glasove, ki mu bodo razumevajoče
sočutno in stvarno govorili o vprašanjih, kako postati človek.« Avtorjev glas
pripoveduje sinu o razliki med možem in moškim. O moči, o kateri pravi: »Skušaj
najti moč v sebi. Našel jo boš globoko pod jezo in pravičništvom in vsakršnim
nagibom k telesnemu nadvladovanju. Našel jo boš tam, kjer je tvoje srce
spokojno.« Govori mu o izobrazbi in učenju, o delu in lastnini. O čudežu dajanja:
»Ko boš postal dajalec, nikdar več ne boš sam.« Oče pripoveduje sinu o denarju
in bogastvu, o drogah in alkoholu, o nesreči in trpljenju, o pretepanju,
vojnah. Govori mu o duhovnem potovanju, ki naj ga nikoli ne opusti, naj nikdar
ne obupa na svoji poti. In naj pomni: »Duhovna rast uspeva in se krepi z vajo.
Z molitvijo ali meditacijo, s čaščenjem in dobrimi deli, nenehno moraš
napredovati v smeri duhovnega izpopolnjevanja. Duhovno razumevanje se nikdar ne
poglobi, če se ne podvržeš duhovni disciplini in se ne uriš v svojem
verovanju.« Piše o razliki med osamljenostjo in samoto, med športom in
tekmovalnostjo. Govori o moči umetnosti. O moških in ženskah, zaljubljenosti,
spolnosti, partnerstvu in poroki. O tem, kako ostati zvest. O radosti
očetovstva. O bremenu starosti in njeni modrosti. In o smrti, skupni skrivnosti,
ki nas vse povezuje, kakor rojstvo in ljubezen.

Čudovita Pisma sinu
avtor sklene z besedami: »Lepo je biti živ, sin moj. Lepo je biti živ.« A biti
živ ne pomeni životariti, čakati na to, kaj ti bodo drugi dali, temveč dajati,
dajati neprenehoma. »Dajaj na vse načine, kakor moreš in kar koli že imaš.
Dajati pomeni ljubiti. Zadrževati pri sebi pomeni veneti. Manj skrbi za svojo
žetev in bolj za to, kako jo boš delil z drugimi, in tvoje življenje bo polno
smisla in tvoje srce polno miru.« Pisma
sinu preprosto morate, morate jih kupiti sebi in najljubšim ljudem. Ker so
kakor kruh.

Manca Košir in drugi: Drugačna razmerja
 

Od kar se zavedam, sem prepričana, da so najpomembnejši v
našem življenju odnosi. Posebej odnosi staršev do otroki in odnosi med
partnerji. Da bi lahko gradili kakovostne odnose, moramo veliko vedeti o
pogovarjanju, predvsem o poslušanju. Kar je treba vaditi. Moj priljubljen način
vaje je pisanje pisem. Na tisoče sem jih spisala od srednje šole do danes, na
tisoče. In jih nekaj zbrala v knjigah Ženska
pisma, epistoliranje  z Dušanom
Jovanovićem v Moški : ženska,
dopisovanja s sedmimi zanimivimi moškimi v Moških
pismih, pred dobrim mesecem pa je izšla nova knjiga pisem Drugačna razmerja (Mladinska knjiga,
2010). Ta je nastala kot nadaljevanje Moških
pisem, kjer so zadnja spod peresa Adama, homoseksualca, ki je o svojih
strasteh pisal tako, da se mi je po e-pošti 
oglasil Žare in kot odmev na Adama napisal pretresljivo pismo o sebi. O
svojih iskanjih partnerja, o razočaranjih, o tem, kako je dobil diagnozo HIV
pozitiven. Mi je rekel, da ne ve, zakaj mi pravzaprav piše, a da mi je
preprosto moral. In ker tudi sama nisem vedela, zakaj mi piše Žare, sem globoko
vzdihnila – kot vedno, kadar kaj pomembnega ne razumem –, razširila roke in
jih dvignila ter glasno vprašala: »Zakaj mi piše Žare?« Odgovor sem zaslišala
nemudoma: »Zato, da bo tvoja naslednja knjiga knjiga pisem gejev.«

In se je zgodila. Najprej iskrena korespondenca z Žaretom,
potem s pesnikom Milanom Šeljem iz Londona, z gejevskim aktivistom Milanom
Blažičem, z opernim pevcem, ki zdaj živi na Nizozemskem, Ambrožem Bajcem
–Lapajnetom, pa z mojim bivšim študentom, zdaj profesionalnim novinarjem Alešem
Čakšem, s pisateljem Borisom Pintarjem in znanko iz mladih let, Ido, ki je bila
četrt stoletja žena homoseksualca. Zame so njihova pisma dar, ki mi je razprl
dušo, mi pregnal številne predsodke, razširil moj objem do drugih in drugačnih
in me naredil globljega, še bolj razumevajočega človeka. Hvala vam, fantje
lepi, hvala, ljuba Ida, zaradi tebe sem jokala in mi je skoraj počilo srce.

O zame tako pomembni knjigi na kratko ne zmorem reči nobene.
Zato prepisujem del ocene Matica Vrečka iz revije Bukla , v kateri pravi, da je ta knjiga morda »doslej najbolj drzno
delo« avtorice. »Vsebinsko sega knjiga od kritične sociološke refleksije do
najbolj intimnih človeških izpovedi, zgodb o življenjskih žalostih, veselju in
pridobljeni modrosti. Sedem glasov, vsak s svojo edinstvenostjo in
neponovljivostjo, razkriva to, kako borno, umetno in popolnoma brezpredmetno je
predalčkanje ljudi glede na to, s kom si delijo svojo posteljo, ko pa je edina
zares pomembna kategorija Človek. Ironično je po prebranem tako morda najbolj
dragoceno spoznanje, da je ‘drugačnost’ istospolnih odnosov samo v njihovi
potrebi po legitimaciji pred ‘normalno’ družbo. Konec koncev smo namreč vsi
Ljudje, ki  ‘si želimo ljubiti in biti
ljubljeni, prav vsi in vsak posebej, tu ni nihče drugačen’, kot je zapisano v
enem od pisem. Dragocen kamenček na poti k boljši in bolj odprti slovenski
družbi.«

Kajetan Kovič: Vse
poti so
 

Zbrane in nove pesmi (Študentska
založba, 2009) pesnika Kajetana Koviča so eno najpomembnejših založniških
dejanj na Slovenskem minulo leto. Skoraj šesto strani obsegajoče delo je
veličastno! Razkriva nam pesnika, ki je že za časa življenja naš klasik. Ker
poje tako, kot pred njim niso in za njim ne bodo. Elegantno, tihotno,
dostojanstveno, notranje zbrano pa tudi hudomušno poje pesnik o hoji po poteh
(prva v knjigi je znamenita Bela pravljica, ki se konča: Križem gredo stopinje,/ križemsvet gazi po snegu./ Ena izmed njih je
moja,/ nanjo pada, pada sneg. In zadnja je tudi Zima: Zunaj hitre vode tek/ dolgo noč na dvoje reže./ Šelesti prihodnji
sneg./ Zrak je poln njegove teže.). Pesmi o poteh po majhnem in velikem
svetu govore tako, da ne odstrnejo Skrivnosti, a kljub temu vemo: vse je
znotraj nas, in zato vse poti vodijo globoko vase. Vase od kod in kam?
Kajetan  Kovič je zame zen pesnik in
njegova pesem Infinitivi sporočilo v steklenici, ki naj ga vsak v samoti in
tihoti razbere sam:

Ne se obnašati kot zbegan hrt.
Evidentirati pretekla leta.
Obelodaniti prikrit načrt.
Povabiti na čaj Boga Očeta.

Molčati kot sedmero večnosti.
Strmeti v temni prostor onkraj zarje.
Zaznavati le dih navzočnosti
in biti platno za Njegove škarje