POTI DO SREČE IN NOTRANJE MOČI
Nikoli ne bom pripravljena na pot, če ne začnem. Alenka Rebula
Junija se je na Slovenskem zgodil velik knjižni dogodek, eden največjih v tem času: izšla je knjiga Alenke Rebule Sto obrazov notranje moči (Mladinska knjiga). Knjiga, kakršne še ni bilo. O njej vam nisem prej poročala, ker so jo prodajali samo članom Sveta knjige, a od septembra je na voljo v vseh knjigarnah. Tihotno lep in mil je pesniški prvenec Darke Mazi Tango z možem (KUD Apokalipsa 2010), ki se v duhu ujema z Alenkinim delom. In za vas sem prebrala še eno o sreči, priročno, a ne plehko, pa še eno za majhne in velike otroke, ki tudi sodi v današnjo temo o srečnosti in notranji moči. Lepo po vrsti.
Alenka Rebula Sto obrazov notranje moči
Pesnica (pesniška zbirka V naročju je še v nekaterih knjigarnah), filozofinja, psihologinja (njena študija Globine, ki so nas rodile je nekaj najbolj globokega o otroštvu v risu tovrstne svetovne literature!), svojstvena terapevtka (saj ste brale in delale po njeni odlični knjigi Blagor ženskam? Nastala je že vrsta krožkov s tem imenom, v katerih se ženske samoiniciativno povezujejo in podpirajo druga drugo), žena, mati treh odraslih otrok, voditeljica mnogih delavnic, piska imenitne spletne strani www.alenkarebula.com …V knjigi Sto obrazov notranje moči je avtorica strnila življenjske izkušnje, ki so se nabirale na dnu njene dušne školjke. Pustila jih je, da so počasi in tiho rasle in se iz grobih kamenčkov spremenile v bisere. Biseri so plod bolečine, a ko jih jemljemo v roke, o tem ne vemo nič. Prepoznamo jih po njihovi božanski lepoti, ki nas zmore presvetliti. Ko jih gledamo, se sij preseli iz njih v nas in obsije naše lastno kamenje. Moč prispodob in simbolov, ki jih je zapisala Alenka, nas nahrani. Podpre nas v za-upanju, da je tudi v naši globini moč, s katero se lahko razcvetimo. Kot zapiše v prvi od stotih poetičnih meditacij z naslovom Večna rast in s podnaslovom Vse zna rasti, tudi jaz: » (…) Tudi jaz slišim rast in znam živeti, verjeti, upati, ljubiti./ Kajti zvezde se znajo roditi iz meglic, cvetovi se znajo obarvati, list zna zapustiti vejo, čas zna teči in zemlja zna molče roditi zmeraj na novo. Tudi jaz znam živeti kot trava, preprosto in ljubeče./ ZNAM VZKLITI BREZ MUKE/ ZNAM PREMINITI BREZ SOLZ. TUDI JAZ.«
Ima me, da bi vam o Alenkinih stotih obrazih njene in naše notranje moči pisala še in še. Pa ne bom. Ker to knjigo pač morate položiti v svoje naročje in bivati z njo. Morate. Po minattijevsko rečeno: Ta knjiga je kot kruh. Je kot pesem, ki jo nosi ptica na svojih perutih v naše srce. Metuljaste besede se nas dotikajo čisto na rahlo, nežno, a nikakor ne bežno. So kot dih, ki ostane v globinah duha, ki je večen. In od vseh: tudi moj, tudi tvoj.
Naj prepišem samo še eno mojih najljubših Alenkinih meditativnih modrosti:
V NAHRBTNIKU
Vse bistveno je treba nositi s seboj
Poišči svoj otroški trenutek sreče. Kar si tedaj spoznal, ti kaže pot. Poišči hip goreče vere. Nikoli ne ugasne v tebi, kar se je enkrat prižgalo in razsvetlilo tvojo jamo. Poišči edini občutek zmagoslavja, ki ga premoreš. Zaslužena čast bo za vedno tvoja. Poišči odrešilno besedo, ki si jo prejel enkrat in nikoli več. Še vedno drži.
Naloži vse nevidno in najdražje, kar imaš. Grej se ob kresu svoje prastare vere, nihče ne more zamrzniti njene gorečnosti. Oprimi se skale, v kateri je vklesana tvoja zmaga. Nihče je ne premakne. Drži pri sebi svetilko svoje otroške sreče, prižgala se bo vsako noč.
Prav malo stvari potrebuješ, da hodiš v pravo smer, da ne zmrzneš, ugasneš, obnemoreš in pozabiš svojega jezika.
Vzemi na pot svoj mali nahrbtnik, tvoja duša ne preživi brez njega. V njem so na varnem vse tvoje dragocenosti. Ne smejo se izgubiti, kajti nič jih ne more nadomestiti. Nosi vedno s seboj svoj mali nahrbtnik in glej, da ga nikoli ne prodaš.
V NAJVEČJI NEVARNOSTI TE LAHKO REŠI LE TISTO,
KAR JE V NJEM.
Darka Mazi Tango z možem
Sem si rekla, samo malce pogledam to knjižico, ki sem jo dobila v dar, samo za hip. In sem ostrmela že na prvi strani: kako preprosto, kako prefinjeno, kako močno je to nežno lepo tkanje besed mlade pesnice! Nisem odložila knjige, ki ni knjižica, nisem, do konca ne. Ranjena z njenimi ranami, zavezana z njeno zavezo. Zavezo bližini. Ta naša najgloblja in močna človeška potreba – potreba po bližini drugega – nas določa na telesni, čustveni in duhovni ravni. Ustvarjanje svetih prostorov intimnosti z možem, z otrokom in s samo seboj — izraženo z besedami in v besedah, pesnica prava – se godi kot na kakšnem japonskem akvarelu. Z nekaj črtami v tihih, svetlih barvah zažari presežno. Lepota. Resnica. Dobrota. Zaradi jezika, ki ga Darka Mazi izumlja s skromno ponižnostjo pred Življenjem, Ljubeznijo drugega in Drugega. S posebno (bi si upala reči žensko) občutljivostjo, ki lepoto razume kot estetsko in etično vrednost. Skozi pesem, pravi Darka, beži k sebi, k njemu, v otrokov objem. In nikdar ni bolj cela, bolj svoja, bolj njegova, kot v objemu in pesmi. Kajti: Vse, kar sem, je/ ta ljubezen,/ ki pada kot/ dež/ na moj jezik.// Ga moči/ in mehča,/ da klijejo besede.// Sladka slina/ljubezni/ je ta pesem.
Pesniški prvenec Darke Mazi Tango z možem je krhek in prosojen cvet, a v sebi tako močan, da obstane. Ker trdno stoji, saj je avtorica pesmi pustila, da jo najde, kot zapiše Alenka Rebula: »Pesem je mati vseh ljudi. Vsaka pesem išče svojega človeka. Le ona ga lahko potolaži in mu podari odpuščanje.«
Joan Borysenko Saj ni konec sveta
Delo svetovno znane strokovnjakinje (Založba Eno 2010) za medicino uma in telesa, z doktoratom s Harvardske medicinske fakultete, govori o svetu, ki se spreminja z neverjetno naglico, in o ljudeh, ki bodo v prihodnjem svetu lahko obstali. »Novi svet se poraja s pospešeno hitrostjo in nekateri se mu bomo prilagajali bolje kot drugi,« zapiše v predgovoru. Prav zato je napisala to jasno in –kljub z znanstvenimi argumenti najnovejših raziskav podloženo – razumljivo dragoceno delo: »Knjigo sem napisala, da bi vam pomagala premagati strah, ublažiti stres in spoznati, kako mislijo in delujejo prožni, ustvarjalni ljudje,« pravi. Kajti prepričana je, »da bo v naslednjih nekaj letih potekal nekakšen naraven izbor med ljudmi. Svetu bodo zavladali optimistični ljudje, odporni na stres.«
Tudi jaz sem prepričana, da bo pohlepna materialistična civilizacija potrošniške blaznosti brez duha in srca kmalu propadla. Pred mojimi lastnimi očmi se rojeva drugačna in poznam veliko ljudi, ki jo napovedujejo: Notranje mirnih, dobrih do sebe in drugih, sočutnih in ljubečih, ki delajo to, za kar so po-klicani in za kar jim bije odprto srce. Optimistični, goreči, skupnemu dobremu zavezani in zato družbeno angažirani so ti novi ljudje. Ki so udejanili že vseh deset zapovedi dr. Borysenko: 1. Odpovej se prizadevanju, da bi spremenil preteklost – minila je. Vloži 100 odstotkov svoje energije v ustvarjanje lepše prihodnosti. 2. Mobiliziraj prožno mišljenje. Kar pomeni: zri stvarnosti v oči in jo sprejmi, poišči pozitiven pomen v vsaki situaciji in improviziraj rešitve tako, da uporabiš vse, kar ti je na razpolago. 3. Nemudoma opusti miselnost žrtve. Opusti zamere in povrni si moč. 4. Redno telovadi in bodi neomajen pri tem. 5. Ne posedaj, pač pa stori nekaj. 6. Ne brkljaj na okrog, ampak sedi. Meditacija omili stres. 7. Vklopi se v življenje. Odtujevanje in osamljanje porajata stres in depresijo. 8. Preusmeri tok. Ne premlevaj svojih težav, raje pomagaj drugim, to osmišlja življenje. 9. Ob koncu vsakega dne se domisli vsaj ene stvari, za katero si hvaležen. In 10. Prijateljuj.
Mary Hoffman, Ros Asquith Velika knjiga o družinah
Na koncu, a ne nazadnje, toplo priporočam imenitno slikanico o družinah (Didakta 2010), ki bi jo lahko imela vsaka družina. Za boljšo razgledanost in za dobro voljo, da je življenje čarobno prav zaradi raznolikosti, in da je najlepše na svetu takrat, kadar to raznolikost radostno živimo. Hura za Veliko knjigo o družinah!
O takih in drugačnih družinah, ne le belih in črnih in rumenih, temveč različnih (ne)ver, ki živijo v različnih domovih, opravljajo najrazličnejše poklice, hodijo (ali pa ne) na take in drugačne počitnice, jedo eno in drugo in tretje, so oblečeni tako in drugače, imajo hišne ljubljenčke najrazličnejših sort, ali pa nobene, gojijo raznolike hobije, praznujejo vsaka po svoje, se premikajo tako in še drugače, si odkrito kažejo čustva ali pa ne … Sploh pa. »Veliko otrok živi z očetom in mamo. Nekateri živijo samo z očetom ali samo z mamo. Drugi živijo z dedkom in babico. Nekateri otroci živijo z dvema mamama in dvema očkoma. Drugi otroci so posvojeni ali živijo pri rejniških družinah.« Naj se ve – družine so dragoceni prostori bližine, najpomembnejši temelj našega življenja. A naj se ve tudi, da so silno raznolike. Potem nam bo lažje razumeti in sprejeti in biti srečen sredi razkošja pisanega sveta, kjer smo lahko povsod doma brez strahu in preklinjanja.
