Pot čez polje v drobnem dežju,
pot čez polje na večer,
pot čez polje in čez travnik
svet prinaša srcu mir.
Svet nekdanje lepe sanje
križajo mi tiho pot,
kot da nekdo drugi hodi,
kot da sam ne hodim tod.
Kaj je droben dež priklical
mi spomine prejšnjih let?
Kaj sred pokošene trave
spet odkril sem staro sled?
Staro sled, ki do vodnjaka
– zdaj usahlega – drži,
staro sled, kjer se dekletom
po vodo zvečer mudi…?
Daleč plaho zaječalo
na vodnjaku je kolo.
In si mislim: kmalu pride
tudi ona po vodo.
Stare sanje, lepe sanje,
ne hodite mi na pot.
Ni več tisti, ki je hodil,
nekdo drugi hodi tod.
Ah, pa rad v seneno kopo
spet kot nekdaj bi se skril
in bi sanjal in bi sanjal
in se nič več ne zbudil.
(Pesmi štirih, Cankarjeva založba, 1998)
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi izpod peresa velikega pesnika, prevajalca, svetovljana Cirila Zlobca, so vam najbolj blizu?
Svoja razmišljanja o poeziji nam pošljite na [email protected]
Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed www.ventilatorbesed.com
