Kadar pišem, me zmeraj spremlja dvom. Zakaj? Čemu? Za koga?
Vsestranski literat, najbolj pa pesnik. Ciril Zlobec je s svojim izredno obširnim opusom globoko zaznamoval slovenski literarni prostor.
V vse višjih ognjih dneva Kras gori,
očetov oreh, s krošnjo nad dvoriščem,
le še zeleno vame plameni,
pod njim že svojo lastno senco iščem.
O, bog, kaj z mano v meni se godi,
saj daleč je, si lažem, še do konca.
Je to svarilo? – vse bolj mrzla kri
želi si tudi vse bolj hladna sonca.
Nekoč svoj goli hrbet, razoglav,
rad soncu sem nastavljal, nasmejan
se meril z njim, mu trmast kljuboval,
skoz žgoči žar poletja z njim v korak
sem hodil skoz visoki kraški dan
in v njem še sam bil sonce, zemlja, zrak.

