S kreativnimi mediji (papir, revije, barvice, plastelin, razni drobni predmeti) je razreševanje stisk, dilem in razumevanje občutkov lažje, predvsem pa učinkovitejše.
Zakaj?
- Ker je ta način razreševanja bolj osvobajajoč kot besede. Proces ustvarjanja dovoljuje vzeti nazaj, dodati, spremeniti, besede ne. Ko jih izrečemo, so in ostanejo.
- Ker ni potrebno imeti nobenega umetniškega talenta, le pogum, da se prepustimo nezavednemu, da dela za nas, kajti tam so vsi odgovori, ki so za nas in naš problem pravi. Nasvet drugih bo morda deloval dobro tudi za nas, ni pa njuno – kar je dobro za druge, ni nujno dobro in prav za nas.
- Ker s spreminjanjem izdelane podobe dajemo telesu sporočilo, da imamo moč in možnost vpliva, da obstaja drugačna pot, rešitev (aha!). Velikokrat smo zamrznjenji v spominu na nek občutek iz preteklosti. Dogodki so resda časovno oddaljeni, a v nezavednem dimenzije časa ni, občutek zato nosimo v sebi.
- Aha učinki (spoznanja) krepijo zavedanje o nas samih i (self-awareness), o naših željah, o naših močnih in šibkih točkah, o odnosih, o naših vrednotah in prepričanjih … bolj kot se zavedamo, lažje občutimo lastno vrednost, stabilnejša in trdnejša je naša samopodoba, (self-esteem), kar pomeni, da skozi življenje stopamo lažje (in največkrat smo tudi telesno bolj zdravi)
Da vse to drži, vemo udeleženke programa Centra aktivnosti Fužine, kjer s kreativnimi mediji negujemo lastno vrednost, se učimo postavljati osebne meje in gradimo in utrjujemo stolp samopodobe.
Začele smo s priučeno nemočjo, kjer smo z izdelavo kolažev ostrile zavedanje, koliko tega si ne upamo, ker mislimo, da nima smisla (delati, spremeniti, povedati, verjeti). Premakniti se, pomeni živeti.
Nadaljevale smo s kreiranjem čudovitih STOP znakov, ki so nam pomagali v zavedanju, koliko tega nosimo na svojih ramenih, ne da bi breme (tuja slaba volja, jadikovanje, zahteve…) sploh bilo naše. TO NI MOJE! STOP! Vrni pošiljatelju ali v vesolje.
Potem smo se preko risanja in krasitve svojih dlani učile o spuščanju lastne krivde, ki se nas tako rada poloti, ko si dovolimo postaviti meje, ki jih včasih tudi prestopimo (ker se učimo!). Učile smo se, kdaj je potrebno opravičilo in kaj se je take situacije potrebno naučiti, kdaj pa potrebno opravičilo in razumevanje usmeriti vase in se obravnavati z veliko mero empatij do sebe.
In nazadnje smo gradile stolp samopodobe iz vsega, kar nam pomaga ohranjati in izboljševati našo samopodobo. Izbirale smo art materiale, s katerimi smo si povedale, kaj potrebujemo, da naša samopodoba lahko živi in raste (kakšno okolje, kakšne odnose , stvari…) Opazovale smo, kako visok je stolp danes, se učile, kako ga lahko nadgrajujemo in utrjujemo, saj medsebojni odnosi, v katere smo vpeti, vsak dan prinašajo nove izzive.
A z boljšo samopodobo, z usposobljenostjo postavljati se zase, govoriti s svojih občutkih in pri tem ne kazati s prstom na druge (osebna govorica), tudi vsakdanje izzive hitro in z lahkoto rešujemo, ne da bi se zapletali v boleče drame. Dragoceno!
