Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Iz oči v oči s strupenjačo
Miška Brie si ni upala daleč od hrasta. Poiskala si je skrivališče na poševno rastočem drevesu in splezala le toliko visoko, da je lahko opazovala škratov hrast. Videla je, kako se je Juniper vrnil iz dupline, a ni kazalo, da bi jo iskal. Ni vedela, da znajo gozdni škrati odlično slediti. Juniper se je le bežno ozrl po travi in takoj odkril njene stopinje. Iz dupline je prinesel lonec in začel vanj rezati kolobarčke očiščenega korenja. Kmalu se je k njemu spustil precej velik ptič.
Miška je bila tako zatopljena v opazovanje, da ni zaznala, kako po deblu nekaj leze proti njej. Na lepem je tik za seboj zaslišala sikanje. Obrnila se je in se iz oči v oči srečala s kačo. Bolj ko je gledala v kačje oči, manj je vedela, kaj vidi. Kakor da bi spala. Hotela se je premakniti, pa se ni mogla. Hotela je poklicati na pomoč Juniperja, a ni mogla niti pisniti.
»Serpentina!« je od zelo daleč zaslišala škratov glas.
Kača je obrnila glavo in Brie se je prebudila iz otopelosti.
»Ssskrat Juniper,« je zasikala kača. »Dolgo ssse nisssva sssrečala.«
»Res je, tukaj pa se sploh ne bi smela. Saj veš, da ne smeš loviti okoli mojega hrasta,« jo je opomnil škrat.
»Oprosssti, plazim ssse in ne gledam gor,« se je izgovarjala kača in počasi lezla z debla.
»Saj te poznamo!« se je nad njo predrzno nizko spreletavala šoja Frflja. »Bolj nesramnega gada v gozdu še ni bilo. Kar izzivaj! Še veš, kako je bilo, ko si se srečala z ježem Šivanko. Če se ne motim, je bilo pozno spomladi in …«
»Frflja, prosim, zdaj ni časa za tvoje zgodbe,« jo je prekinil Juniper in se obrnil h kači. »Ko si že ravno tukaj, ti bom vzel malo strupa. Potrebujem ga za zdravila.«
Serpentina je ubogljivo sledila škratu k hiši. Brie je z debla opazovala, kako ji je škrat iz široko zevajočega gobca z lončkom izžel strup iz šilastih zob. Čeprav nerada, si je morala priznati, da je tale Juniper sila pogumen škrat.
»Misliš ves dan čepeti na tem deblu?« je šoja Frflja vprašala Brie. »Čiprej opravimo s tem letanjem. Opoldne sem povabljena na kosilo k prijateljici. Dol z drevesa in tjale na trato pred hišo! Alo, gremo!«
