Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Ponočevanje
Škrat Juniper se je umil in si oblekel spalno srajco. Upihnil je svečo in v temi odcapljal do postelje. Ko je položil glavo na blazino, pa sta se v hrastovi duplini zaslišala dva krika groze.
Juniper je planil pokonci in prižgal svečo na nočni omarici.
»Ti, štor! Skoraj bi me zmečkal. Pa še na smrt si me prestrašil!« ga je takoj začela oštevati miška Brie.
»Kaj delaš v moji postelji?!« jo je zadirčno vprašal škrat, ko je prišel k sebi.
»Pa ti poskusi spati na deski z odejo! Pa tak gostitelj!«
»Pa taka gostja!« ji je vrnil Juniper, miška pa se je začela smejati.
»Hihihi, kako si smešen v spalni srajci in kapici s cofkom. Počila bom od smeha.«
Juniper pa je pokal od jeze, a se ni želel prepirati, ker je bil preveč utrujen. Brez besed je odšel iz spalnice in se ulegel na skrinjo. Zavil se je v odejo in zaspal.
Ko je ravno najlepše sanjal, ga je zbudil ropot. Planil je pokonci.
»Kdo je?«
»Jaz vendar,« mu je iz teme odgovorila Brie. »Iščem kaj za pod zob pa sem prevrnila ta trapasti pisker.«
»Tukaj je vsa hrana, ki jo imam na zalogi,« je škrat Juniper nejevoljno odprl vrata shrambe. »Najej se, potem pa, lepo te prosim, pojdi spat in mi daj mir. Zgodaj zjutraj imam opravke. Moram se spočiti.«
»A, ne, spat pa ne bom šla. Ponoči nikoli ne spim. V mestu je ponoči najbolj varno, da kaj pametnega postoriš. Ljudje spijo, miške pa plešejo in se gostijo.«
»Tukaj ni mesto in zato ponoči ne boš plesala in razgrajala. Vsaj pod mojo streho ne in pika.«
»No, prav, no,« je rekla Brie.
Nerada je to obljubila, ampak zbala se je, da bi jo škrat postavil pred vrata v temno noč divjega gozda.
Toda do jutra v škratovem domu ni in ni bilo pravega miru. Miška je vso noč škrebljala, tekala sem in tja, stikala po kotih in momljala pripombe. Škrat Juniper je spal samo napol, obračal se je na trdi skrinji in nobenih škratjih sanj si ni mogel priklicati.
Šele ko se je začelo daniti, je hiško objel blažen mir. Juniper bi najraje spal naprej, a je moral po gobe in k bolnemu zajčku. Počasi se je izmotal iz odeje in jutranji hlad ga je začel dramiti. Še bolj pa so ga zdramile bolečine v kosteh. Skrinja je bila res trda. Sklenil je, da bo miški naredil posteljo in tako dobil nazaj svojo.
»Presneta miš, kako neobzirno me je spravila ob vse: hrano, posteljo in živce,« si je tiho zagodrnjal v brado.
»Kaj si rekel?« je iz spalnice zaslišal zaspan miškin glas.
»Vprašal sem te, če greš z menoj po gobe,« se je bliskovito znašel škrat.
»Si nor! Vso noč nisem spala. Kar sam pojdi! Aaa!« je zazehala Brie.
Juniper se je umil z mrzlo vodo. Poživila ga je in začel se je veseliti novega dne. Vzel je košaro, si čez ramo obesil torbo z zdravilnimi pripravki in se odpravil v prebujajoči se gozd.
