Na lepo pomladno dopoldne sem spoznala zanimivo ustvarjalko, svetovljanko, ki sprejema življenje s pozitivno energijo. Spregovorili sva o ustvarjalnosti, življenju, načrtih, kako se vse med seboj poveže…
Spregovorili sva tudi o njeni knjigi, ki je prava uspešnica, “Deklice brez gnezda.”
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
“Zdaj verjamem, da nam je talent položen v zibko. Vsakemu od nas je kak talent položen v zibko, izrazitejši ali pa manj izrazit, ampak vsak ga ima. Upam si trditi – četudi nisem od stroke in bi mi naš veliki poet rekel, naj kopitar sodi le čevlje – da ne le enega. Kakšna pa je usoda tega našega daru ali darov, je pa druga zgodba. Ga naši najzgodnejši skrbniki opazijo, ga opazimo mi, ima možnost, da zaživi, koliko prostora mu želimo, znamo ali zmoremo dati. Talent lahko oživi, ob negovanju zaživi v vsej svoji veličini, lahko pa tudi umre z nami, ne da bi oživel. Dokler pa ne umremo mi, talent v nas živi.”
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
“Zgoraj sem rekla »zdaj verjamem«. Zdaj zato, ker sem bila dolga desetletja prepričana, da nimam prav nobenega talenta. Talent sem namreč povezovala s slikanjem, ker je bila v mojem spominu najpogosteje izrečena povezava. Talent pa sem povezovala še z nečim – z uspehom. Torej dobiti nagrado, priznanje, aplavz – to je bil zame dokaz, da ima nekdo talent. Zdelo se mi je, da nič od tega nimam oziroma ne dobim, torej nimam nobenega talenta. Do nekako 55.leta sem bila prepričana, da imam en sam talent, pa še tega sem videla v narekovajih – namreč talent preživetja.”
“Šele ko sem se pri 58-ih »po slučaju« vpisala na balet, sem začutila, da imam talent. Nedvomno sem se rodila s talentom za balet, ki je desetletja spal, se (pre)pozno prebudil, kratko zaživel, me neskončno osrečil in zdaj sva kot velika prijatelja oba v pokoju. Ob odkritju baletnega talenta sem dojela, da imam cel šopek raznih talentov, ki so mi dobro služili v moji managerski karieri, samo videla jih nisem kot talent.”
“Da imam nekaj talenta za besedo in pisanje, nisem vedela, dokler nisem ob koncu managerske kariere po spletu okoliščin začela s pisanjem knjige. Pisanje je prišlo iz neke notranje nuje po tem, ko sem med pospravljanjem »slučajno« našla sporočilo izpred let nazaj, iz delavnice 13 klanskih žena, na katerem je pisalo, da je moje poslanstvo pisanje zdravilnih zgodb. Takrat sem se spomnila tudi besed pokojnega terapevta in dragega prijatelja Jesperja Juula, ki je rekel v smislu »ne beri mojih knjig, da bi napisala svojo, napiši jo brez tega«. Ko je bil osnutek knjige narejen, ga je prebrala zelo bistra in kritična prijateljica Dora in rekla: »Kaj pa ti je, končaj tole! Top!« No, top je ona.”
Vaši prvi poskusi pisanja, ustvarjanja…
“Ja , to so bili moji prvi in zelo pozni poskusi pisanja, pri 64-ih je res pozno. Spomnim pa se, da sem na začetku poslovne poti delala investicijske študije za razne projekte in sem zelo uživala v pisanju besedil k svojim izračunom. Zame je bila vsaka študija enkratno in neponovljivo delo. Veliko pohval sem v preteklosti prejela zanje. Ko sem na podlagi svoje osebne zgodbe začela zapisovati pridobljena spoznanja, se je vse skupaj sestavilo v knjigo. Želela sem deliti spoznanja, moja osebna zgodba ni pomembna, bralca naj bi le odprla za njegovo zgodbo, ki je zanj edino pomembna. Življenje vsakega od nas piše svojo knjigo, nekatere izidejo, večina pa ne, pa bi lahko.”
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
“Ja, kar sta, oba. Skupni imenovalec obeh pa je mir. Ko sem pisala knjigo, sem začasno najela stanovanje pri prijateljičinem partnerju v Žusterni. Izza pisalne mize sem videla morje. Ta pogled me je pomirjal in zdravil. Lažje sem pisala kot v Ljubljani, morje imam tako neskončno rada.”
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem revije Ventilator besed?
“Ob takih vprašanjih radi zaidemo v statistiko, kajne? (moja bi bila: ženska, 68, dva otroka, 5 vnukov, partner, stanovanje, no vsaj psa nimam ????).”
“Rada se izognem statistiki in rečem, da me najbolje predstavijo besede na R, četudi R ni moja najljubša črka (hecno, skoraj vsi imamo ljube in manj ljube črke). Sem radovedna, radoživa, redoljubna, radostna, radodarna, bila velikokrat ranjena, včasih sem resna, redko razburjena, večinoma realna, obenem pa neozdravljivo romantična. Nisem pa razvajena, še manj rasistična ali »ritolizniška« (slovar besede najbrž ne dovoli, a naj služi kot nadomestilo za integriteto, ki se pač ne začne na R).”
Kako se življenje in ustvarjanje združita, povežeta?
“Pri meni sta se zavestno združila šele v jeseni življenja. Šele zdaj, ko me preživetje ne straši več, ko sem se osvobodila občutkov krivde in neustreznost, ko je moja popravljena samopodoba postala zelo prijazna sopotnica – šele zdaj lahko združujem življenje in ustvarjanje. Radovednost in zdravje mi pomagata, da se še vedno učim in razvijam.”
“Življenje na avtopilotu, ki sem ga zaradi neopremljenosti in zahtevnih okoliščin živela, ti ne da dihati in zares čutiti. In če zares ne čutiš in občutiš življenja, ustvarjalnost nima dovolj prostora. Celo za ustvarjanje ljubečega vzdušja v družini ne, četudi sem imela svoje otroke najrajši od vsega na svetu. Preveč me je bremenil preživetveni strah. V službi sem delo z veseljem in dobro opravljala, občutki kreativnosti so se pojavljali, ko smo delali kaj novega, izboljševali procese, a nekako nisem čutila te združitve. Najbrž zato, ker nisem delala v svojem sanjskem poklicu. Moj ljubi dunajski prijatelj je pianist in pravi, da ima včasih slabo vest, da je plačan za svoje početje, v katerem tako neskončno uživa.”
“Hvaležna sem, da sem dala nepreklicno odpoved sodelovanja besedi »moram«. Lahko rečem, da doslej še nisem čutila tolikšne izpolnjenosti in sreče kot zdaj.”
Vaši ustvarjalni načrti…
“Rada bi vsa pridobljena znanja in izkušnje spravila v (še bolj) uporaben paket predavanj. Svoj stari poklic z diplomo iz ekonomije sem nadgradila. Sem akreditirana coachinja, končala sem dveletno izobraževanje art terapije & coachinga, prava diploma pa je bilo učenju skozi težke življenjske okoliščine. Nove knjige najbrž ne bom napisala, ker nisem zares pisateljica, sicer bi že začela z novo knjigo (si mislim). Veseli me delo z ljudmi, s skupino ljudi in v živo. Trenutno imam dva sklopa predavanj na Centru aktivnosti Fužine o tem, kako sebi postati najboljši partner ((s)poznati sebe, svoje zavedne in nezavedne mehanizme delovanja, graditi zdravo samopodobo ipd.). Vsi odnosi se namreč začno pri našem odnosu do nas samih.”
“V veliko veselje so mi ta predavanja in hvaležna sem, da si lahko privoščim tako delovanje, saj živim od svoje pokojnine. Razmišljam, kako približati tematiko slušateljem, berem knjige, načrtujem podporne vaje z art materialom, zapisujem si, pripravljam prezentacije. Neskončno me veselijo in navdihujejo povratne informacije mojih slušateljev. Rada bi predavanja še izboljšala in jih ponudila še drugim centrom, morda celo izven Ljubljane, če bo zanimanje tudi drugje po Sloveniji.”
“Predvsem pa bi nekako rada prišla do srednješolcev. Ne vem še, kako se bo to zgodilo, vem pa, pa je najkasneje v tem obdobju mlade potrebno opremiti za pot v življenje. Tako tiste, ki so veliko ali vsaj nekaj tega prejeli doma (bodo suvereneje stopili naprej), predvsem pa tiste, ki te opremljenosti za odnose niso dobili.”
“Opremljenost za odnose pomeni, da zgradimo samopodobo (ni samozavest!), ki nam daje zdrav občutek naše vrednosti kot smo. Pomeni, da znamo slišati svoja čustva, a znamo zavestno oblikovati in komunicirati svoje občutke. Ne delujemo na sprožilce od zunaj, ker ne delujemo iz strahu (pomeni, da ali bežimo ali napademo ali zmrznemo). Znamo umeriti svoj notranji kompas, posledično imata kreativnost in empatija dovolj prostora. Tako smo usposobljeni, da postavimo meje drugim brez krivde, slabe vesti ali napadanja, da smo empatični do sebe in drugih.”
“Tako delujem v upanju, da bomo kot bolj empatična družba znali (v svojem vsakdanu in na volitvah) ustaviti diktat nenehne rasti in pogoltnosti, ki preko politike manipulirata z našimi strahovi – nam in planetu v škodo. Če tega ne bomo znali ustaviti, bomo pač ena od propadlih civilizacij.”
“Upanje še živi.”
Tako je razmišljala Danica Vidmar, avtorica
knjige Deklice brez gnezda, V iskanju poti do odraslih otrok, ponatis 2023, distributer Založba Primus d.o.o.
