Nekaj je v zraku.
Lepega.
Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Tako je nekoč zapisal Tone Pavček.
Dovolila sem si izposoditi njegove besede.
Ker ne bi mogla bolje izraziti občutkov, ki me prevzemajo vsak 1. september. Že leta, odkar se zavedam, da šole obstajajo.
Celo sedaj, ko sem že kar nekaj let upokojena učiteljica.
Seveda smo, ko sem še hodila v službo, prihajali v šolo med 15. in 20. avgustom. Pa zakaj sem napisala v »službo«! Saj biti učitelj, pomeni način življenja, vsako uro, vsak dan, podnevi in ponoči… »Šole« ne moreš izklopiti iz misli, ko zapreš šolska vrata za sabo.
V drugi polovici avgusta smo se pripravljali na novo šolsko leto: učni načrti, novitete, novi in stari učenci, učbeniki, učilnice,… Ampak čudno ozračje je bilo takrat v prazni šoli, šoli brez učencev. Naši glasovi so odmevali v praznih učilnicah. Koraki pa po hodnikih. Zdelo se je, kot da šola sameva, kar čutiti je bilo, kako zdolgočaseno tu in tam zazeha.
Potem pa je prišel 1. september. Šola je zaživela, vesela je, da se vanjo spet vrača otroški direndaj, karkoli pač že to pomeni. Četudi sem upokojenka, se mi 1. septembra še vedno naselijo metuljčki v telo. Počutim se še vedno vznemirjeno, čakam na nekaj novega, nepredvidljivega. Pa ne občutim tega zato, ker ima doma vnuka in vnukinjo, ki 1. september pač doživljata vsak po svoje, osnovnošolec in gimnazijka. Celo naša frizerka gospa Nina ima dober teden pred 1. septembrom rezervirane termine za šolarke in šolarje, učiteljice in učitelje. Ker 1. septembra mora biti vse tip top. Ne le šolska torba.
In jesen je tudi pred vrati. Moj najljubši letni čas. Nagajivi letni čas. Seveda si zdaj jesen lahko privoščim drugače, čisto po svoje. Na primer, lahko grem na morje in uživam brez prevelike gneče. Mogoče me jesen tudi privabi v indijansko poletje. In na vrtu uživam kadarkoli želim. Lahko samo sedim in gledam…
Moja hčerka je nekoč v spisu o mami napisala takole: Moja mama je tako rada hodila v šolo, da si življenja brez nje ni znala predstavljati. Pa je postala UČITELJICA.
Dragi otroci, veliki in mali, želim vam vse dobro v novem šolskem letu. Želim, da bi imeli ob sebi ljudi, ki vam znajo prisluhniti. Naj vam kak neuspeh ne vzame zaupanja vase. Življenje je pač tako, da oblak včasih res prekrije sonce. A sonce JE. Želim vam, da bodo vaši dnevi mirni, a polni odkrivanja novih svetov. Družite se s prijatelji, srečujte se in se pogovarjajte na veliko. Tudi to je dragoceno.
Seveda želim vse dobro staršem, učiteljicam in učiteljem in vsem nam.
Zapisala: Danica Zlatar
