VIDNO V NEVIDNEM/NEVIDNO V VIDNEM –
nekje med tema dvema poloma se razprostira notranji zemljevid zbirke Zemljevidna.
Melita Vidovič, profesorica zgodovine in geografije, pisateljica, pesnica in magistrica likovnih umetnosti, je izdala knjižno delo Zemljevidna, ki združuje poezijo in kratko pripovedno prozo. Knjiga je izšla pri Založbi Kulturni center Maribor v zbirki Sprejeto 071 (tikana knjiga 2025, e-knjiga 2026).
Ilustracija na platnici je delo Melite Vidovič. Na naslovnici se obraz razkraja v mrežo barvnih poti in prepletov, oči pa ostajajo kot dve trdni točki zavesti. Abstraktna slika, v prelivajočih se barvah z mrežo črt in potez spominja na številne prekrivajoče se zemljevide, kot da nas avtorica vabi na potovanje svojega notranjega sveta. Tako v poeziji kot v prozi avtorica išče tisto, kar se skriva pod površino vidnega – notranji zemljevid človeka.
Knjiga Zemljevidna Melite Vidovič je sestavljena iz dveh delov. V prvem je nanizanih trideset pesmi, v drugem pa dvaindvajset kratkih zgodb.
Poezija Melite Vidovič je sodobna in samosvoja. Avtorica je uporabila številne metafore, ki povedo več kot tisoč besed in se povezujejo z ilustracijo na naslovnici Zemljevidne.
»V meni biva tišina slapov.« Podoba razkriva prostor notranje tišine.
»Ali čutiš tok vode Kako preplavlja silne robove?« Podoba vode presega konkretni rob in postane simbol preseganja meja.
»Z dlanmi segam vse do izvira, do stvarnosti …« Podoba dlani ponazarja pot do cilj, toda pravi cilj ostaja notranja stvarnost.
Pesmi Zemljevidna, Meja in Atlas, med katerimi je prva izbrana tudi za naslov knjige, so glavno vodilo zbirke. Povezujejo njene notranje podobe in vedno znova odpirajo prostor med vidnim in nevidnim, med zunanjim svetom in notranjo stvarnostjo.
Poeziji sledijo kratke zgodbe, ki jih Melita Vidovič mojstrsko tke. V njih ne opisuje z razlaganjem, temveč prizore pred bralcem preprosto odpre. Zgodbe imajo nepričakovane obrate in so takšne, da te ob nekaterih zmrazi. Ustaviš se, grebeš po spominu in iščeš vzporednice. [Hoja: »Če ne bi hodil, bi bil zaprt. Zaprt v sobi z rešetkami, da ne bi ogrožal sebe in mimoidočih znancev in neznancev …« Kratko krilo: »Reševalec je nežno zaprl njene oči in ji zašepetal na uho: »Če le ne bi nosila tako kratkega krila.« Vznesenost iz pik: »Ostrine potez na njegovem obrazu so se zrahljale kot vijak na natezalnici.« R kot Robin Hood: »Psihiatrinja se je začela sesedati vase kot preluknjan balon.« ]
Pisateljica uporablja sveže metafore, ki zvabijo nasmehe, čeprav je resničnost kruta. Prazen mehur lahko pomeni srečo. [Ženska brez senc: »Moški se je obrnil in prebral napis na vratih, ki je obljubljal mehur srečo.« ] Zdrav in lep nasmeh pa danes ni samoumeven. [Ultra soft: »Ko bova v penziji bova kupila eno protezo …«]
Melita Vidovič je likovnica, slikarka, kar je nazorno prikazala v kratkih zgodbah Slika Doriane Gray, Potovanje na zahod – program Mona Liza. Jaz, Ti, Ona – zgodba o starosti. V teh primerih je ustvarila zgodbe, ki se pred našimi očmi zavrtijo kot podobe kratkih filmov.
Vsaka izmed njenih zgodb je unikatna. So kot barvni kamenčki kaleidoskopa. Ko ga zavrtiš, se prikaže nova mavrična slika. Teh je toliko, da jih ni mogoče predstaviti v enem samem zapisu. Omenim še duhovito kratko zgodbo Podravkin sin, kjer je babica vključena med modrece: »Ali kdorkoli ve, kako bivati? Koga vprašati? Duhovnike? Dalajlamo? Guruja? Babico iz Ormoža?« Sledi kontrast – sin, ki potrebuje velike količine inputa, da ne znori.
Zadnja zgodba, Ogledalo, je razmislek o starosti, minevanju in človekovem odnosu do lastnega odseva. Napisana je na meji med kratko prozo in pesmijo v prozi, zato naravno sklene celotno knjigo. Hkrati pa bralca povabi, da se znova vrne na njen začetek – k pesmi Zemljevidna – in prebere knjigo še enkrat, tokrat z drugačnim pogledom.
Napisala: dr. Vlasta Črčinovič Krofič
