Zgodbe o duhovih zasledimo pri vseh kulturah sveta, poznamo pa jih tudi v današnjem času. Veliko ljudi tudi danes verjame v obstoj duhov. Nekateri to dojemajo kot resničnost, drugi zopet kot plod domišljije, oziroma nekaj s področja parapsihologije.
Ste se kdaj vprašali kaj je pravzaprav duh?
Duh naj bi bila duša umrle osebe, oziroma njena psihična energija, ki je po smrti ostala na zemlji. Duhovi nimajo telesne oblike kot človeška bitja, temveč le prosojno astralno telo, nastopijo kot sence, so skoraj prozorni, kot rahla meglica. Včasih niso vidni, ampak se prikazujejo v obliki drugih fenomenov, kot so premikanje predmeta, samodejno preklapljanje stikala za luč, zvoki, dotiki itd. Večina ljudi verjame, da tavajo po zemlji le tisti duhovi, ki niso mogli najti miru zaradi svojih slabih del ali nedokončanih del, drugi pa nasprotno verjamejo, da je duh umrlega intenzivno prisoten na zemlji, ne glede na prej povedano, še sedem dni po smrti, in da svojce spremlja še toliko časa, dokler je v njihovih mislih, potem pa se porazgubi v vesolju.
Čeprav morda ne verjamete v duhove, ste gotovo v življenju kdaj imeli občutek, da niste sami, da je poleg vas nekdo prisoten, da vas nekaj spremlja ali opazuje….
Literatura navaja nekaj primerov prisotnosti duhov:
• Slišimo nepojasnjene zvoke, kot so stopinje, udarci, praskanje, pa ni nikjer nobenega človeka ali živali.
• Vrata se odpirajo in zapirajo sama od sebe, lahko tudi predali, pa ni vetra, ki bi delal prepih.
• Luči, radio aparati, televizorji, se prižigajo in ugašajo sami od sebe. Prav tako lahko predmeti izginjajo in se zopet pojavijo.
• Pojavijo se nepojasnjeno sence, ki jih zapazimo s kotički očesa – po navadi kot senca ljudi.
• Naši hišni ljubljenčki se obnašajo čudno in so brez vzroka preplašeni.
• Imate občutek, da vas nekdo gleda? Posebno zvečer, ko se uležete v posteljo.
• Ste že kdaj slišali nepojasnjen stok ali šepet? Jok in šepet?
• Imate občutek, da se vas nekaj dotika? Da vas je nekaj sunilo ali dregnilo? Če ste kdaj dobili ta občutek in niste nikogar videli, je bil to gotovo duh!
Moja zgodba o duhu
Tak občutek, ki ga navaja literatura, se je zgodil tudi meni. Bil je lep poletni dan, ko sem šla na tržnico, da bi nakupila nekaj sadja in zelenjave. Pot me je vodila iz Kongresnega trga, kjer sem izstopila iz avtobusa, v staro Ljubljano, nato sem šla mimo stolnice Sv. Nikolaja. Ko sem šla mimo glavnega vhoda v cerkev, pod oboki, me je nekaj prijelo za ramo in me ustavilo. Najprej sem pomislila, da me je za rame prijel oziroma se me dotaknil, kak znanec. Presenečeno sem se ozrla nazaj, toda nikjer ni bilo nobenega človeka. Zelo nenavadno je bilo tudi to, da sem bila nekako prikovana na tla in da se nisem mogla premakniti, ter da sem se tega tudi zavedala.
Le kaj bi to lahko bilo? V tistem trenutku sem dojela – danes bi imela mama, če bi bila še živa rojstni dan, jaz pa, eno leto po njeni smrti, nisem niti pomislila na to. Praznovanje maminega rojstnega dne je bilo do tedaj tradicija, ko smo se vsako leto, z bratom in sestro in njunimi družinami zbrali na pikniku in tako praznovali njen rojstni dan. Eno leto po njeni smrti ni nobeden od nas omenil maminega rojstnega dne in piknika, zato sem na ta dan čisto pozabila tudi v svojih mislih.
Dejansko me je na to spomnil njen duh. Z mislimi na mamin rojstni dan so se vrnili lepi spomini na mamo in vsa praznovanja, na mamo kot skrbno, pošteno in delovno osebo…. Potem sem lahko nadaljevala pot. Pri cvetličarjih sem nato kupila šopek rož, ki sem ga potem doma postavila v vazo.
Podobni dogodki so se mi zgodili še večkrat v življenju. Morda sem zaradi svoje obsmrtne izkušnje malo bolj dojemljiva za mejna področja, zato imam še kar nekaj zgodb, ki vam jih bom povedala prihodnjič.
