Poezija, ki je opogumila literarna delavnica JSKD OI Tolmin pod vodstvom pisateljice Gabriele Babnik.
Dunja Polonca Guček: Travnik
Rumeni in rdeči
veliki cvetovi,
pod njimi zgubljeno
kuštravo latje zelenih trav.
V popkih kakor krogle,
razprti kot dlani,
vabeči kot pladnji,
osuti kot škrbasta usta.
Igrajo se veselje,
stati in obstati,
gledajo v vrata
in pticam pod tihe peruti.
Ovijajo gležnje,
se pnejo prek kolen,
gubajo čez trebuh,
lezejo za upognjen hrbet.
Nihče ga ne ustavi,
travniškega plesa,
niti mrak v sobi
niti čas za spanje po spanju.
Vse sobe je napolnil
z vonjem po belilu,
pljuča love kisik,
možgani so zgubili misel.
Mater pod cvetjem zebe.
Zvleče ga čez glavo.
V temí ga zaliva,
da bo cvetje še, ko spet smem k njej.
