XIII.
»Pridi Petra. Tu morava počakati.«
S Filipom sta čakala pri »skejt parku« blizu borovega gozdička. Bilo je temno in daleč naokrog ni bilo nikogar. Sedela sta na mrzlih kamnitih stopnicah pred vhodom v »skejt park« in čakala.
»Daj mi denar,« ji je rekel Matevž.
Petra mu je izročila svojih zadnjih sto evrov.
»Pridi zdaj za mano. Le opazuj, nič ne govori!«
Matevž in Petra gresta proti najbližji ulični svetilki. Nasproti njiju je stala dolga ulica. V daljavi je bilo videti casino Perla. Ulica je bila prazna. Naenkrat pa se je prikazala senca. Človek je hodil zelo počasi z rokami v žepu. Vedno bolj se jima je približeval. Petra je opazila, da gre za navadnega poslovneža v elegantni obleki v usnjenem plašču. Na pogled je bil podoben bančnemu uslužbencu.
»Pa ja ni tole ‘diler’,« je začudeno pomislila.
»Hej,« spregovori moški.
»Teta?« prijazno vpraša Matevž.
»Koliko?«
»Pet,« jasen odgovor.
»Tristo petdeset mi daj. Drugo jaz častim.«
Petra je opazovala in ostala tiho. Šli so mimo, kot da se ni nič zgodilo. Po desetih metrih pridejo do smetnjaka. Tam pa Matevž iz žepa potegne tristo petdeset evrov in jih položi na pokrov. S Petro se usedeta na klopco, ki je nedaleč stran. Tam počakata, da se neznanec na križišču obrne in se vrne proti smetnjaku. Tam se zaustavi, potegne zavojček cigaret iz žepa in ga odvrže na tla. Mimogrede neopazno pobere denar s pokrova in počasi izgine v temo. Matevž in Petra se vrneta k smetnjaku in tam pobereta zavojček cigaret.
»Kaj je bilo to?« vpraša Petra.
»Tako se boš morala ti pogovarjati, če me boš kdaj zamenjala! Si na dobri poti.«
»Kaj pa si kupil?«
»Teto meto.«
»Pet gramov metamfetamina?«
»No, vidiš, da vse veš!« se posmeje Matevž.
»A to je tista stvar, ki si jo ti vsak večer kadil?«
»Tako nekako.«
Počasi sta se odpravila v garažo. Tam so bili že vsi zbrani. Vsak se je ubadal s svojo drogo. Nekateri so si pripravljali zmes H, drugi črtice koke, nekateri pa so enostavno uživali v tabletah metadona. Z Matevžem sta se usedla ob steno.
»Petra, sedaj me posnemaj. Tu imaš svojo pipo, pa ne izgubi je, saj ti jo le posodim.«
Njena pipa je bila enaka kot Matevževa. Podolgovata cevka, ki je imela na eni strani odprtino, na drugem koncu pa je bila okrogla bučka z luknjico na vrhu. Matevž je iz vrečke vzel dva ščepca mete in jo skozi veliko odprtino spustil v posodico.
»Upam, da imaš vžigalnik,« jo je pogledal.
Z vžigalnikom je segrel posodico, kjer je bila meta. Globoko je potegnil dim iz pipe. Petra ga je oponašala. Neverjetno. Teta meta jo je zadela, še preden je lahko izpihnila odvečen črn dim. Počutila se je živahno. Njene misli so postale kristalno jasne. Počutila se je, kot da bi poznala odgovor na vsa vprašanja. Bila je pozorna na vsako dogajanje okoli sebe. Postala je tudi bolj budna. Počutila se je evforično. Ta droga ji je bila najbolj všeč. Njene bistre misli so jo spodbudile k razmišljanju. Toda glej ga, tisti trenutek je spoznala, da je postala odvisnica. V trenutku je njena dobra volja zbledela. Začela se je »sesuvati«. Začela se je praskati po roki. Kot jastreb je gledala naokoli. Njeni lasje so bili mastni. Oblačila so ji smrdela. Klasična narkomanka. Zaželela si je, da bi bil ob njej Adam.
XIV.
Šempetrska bolnišnica se je lesketala v jutranjem zimskem soncu. Sončni žarki so počasi lizali slano, ki se je nabirala preteklo noč. Petra je stala na stopnišču pred vhodom in še vedno oklevala. Računala je na usmiljenje medicinskih sester, da ji dovolijo videti Adama, čeprav ni bil čas obiskov. Bala se je namreč srečanja z njegovimi starši. Stopila je skozi vrata. V bolnici je zagledala medicinske sestre. Potekala je vizita in znašla se je v največji gneči. Kradoma se je približala dvigalu in vstopila. Včeraj med malico je slišala pogovor sošolcev, da se Adam nahaja v četrtem nadstropju. Začuti, kako se prične dvigati. Počuti se, kot da jo vleče k tlom. Nikoli ni marala dvigal. Ko zasije številka štiri nad vrati, se zasliši »ping« in odprejo se vrata. Znajde se na hodniku v prijetni rdeči barvi. Pogumno stopi skozi steklena vrata. Zagleda hodnik modre in rumene barve. Na stenah visijo oglasne deske, ki so natrpane z obvestili. Ob levi strani so stali vozički za zdravila, hrano, posteljnino, vidi pa tudi veliko invalidnih vozičkov. Pred njo se pojavi medicinska sestra, ki za seboj vleče voziček s sanitarnimi odpadki. Urno izgine v eno izmed sob. Na koncu hodnika prav tako hiti medicinska sestra s povoji v naročju. Petra takoj začuti vonj po etru. Iz bližnje sobe se prikaže glava medicinskega tehnika. Petra ga hoče nekaj vprašati, vendar se le-ta ne zmeni zanjo in izgine nazaj v sobo. Na koncu hodnika opazi posteljo, na kateri leži bolnik. Petra vidi, da ima zaprte oči. Prestraši se. Odloči se, da povpraša pri pultu dežurne medicinske sestre.
Svoje tresoče roke položi na pult in čaka, da jo kdo opazi. Kmalu se proti njej obrne ena od sester. Imela je polne roke dela. Razvrščala je zdravniške kartone in hkrati tipkala na tipkovnico.
»Oprostite,« je potiho rekla Petra.
»Pozdravljena! Kako ti lahko pomagam?« ji je odvrnila medicinska sestra in previdno odložila karton na mizo.
»Obiskat sem prišla nekega fanta. Adam mu je ime. Zelo je bolan. Moram ga videti!«
»Oprosti, ampak obiski so komaj od petnajste ure dalje.«
»Prosim vas! Nujno je. Kasneje ne bom mogla. Zelo, zelo pomembno …«
Medicinska sestra je zavila z očmi in zavzdihnila. Pogledala je okrog sebe. Pa spet pogledala Petro. Na videz se ji je zazdela iskrena. Odločila se je, da ji bo pomagala.
»Veš, vsi tukaj poznamo Adama. Nima veliko obiskov. Zato te bom pustila k njemu. Vendar ga ne vznemirjaj.«
»Ne bom! Kar brez skrbi. Najlepša Vam hvala!«
»Nahaja se v B oddelku v sobi številka tri.«
»Hvala!« je rekla Petra in stekla po hodniku do sobe.
Obstala je pred njegovimi vrati. Globoko je zadihala. Vsa se je tresla od nervoze in pričakovanja. Počasi je pritisnila na kljuko. Potisnila je vrata naprej in potihoma vstopila. Soba je bila v polmraku. Senčila na velikih oknih so bila priprta. V njej sta bili dve sodobni postelji. Videla je, da sta bili postelja in posteljnina modre in bele barve. Nad vzglavnikom je viselo oprijemalo za pomoč pri vzdigovanju. Ob posteljah sta bili nočni omarici. Nad vzglavjem sta bili svetilki in tipka za zvonec. Tla so bila svetlo rjave barve in tako zloščena, da je Petri kar škripalo pod nogami. Ena postelja je bila prazna. Na drugi pa je ležal Adam. Oči je imel zaprte. Komaj ga je prepoznala. Bil je ostrižen in brez uhanov. Zelo simpatičen se ji je zazdel. Na ušesih je imel slušalke. Pristopila je k postelji. Fant je odprl oči. Ni mogel verjeti. Petra! Srce mu je zaigralo. Telo se je napolnilo z adrenalinom. Izpolnilo se mu je največje pričakovanje. Z ušes je vzel slušalke. Obema so se v očeh nabrale solze. Prevevajo ju različni občutki. Od sreče do žalosti, pa od pričakovanja do odpuščanja. Ne moreta ničesar izgovoriti. Močno se objameta. Začutita, kako jima telesi drgetata od vznemirjenja. Stisk se stopnjuje, dokler Adam ne zastoka. Takrat popustita objem.
»Petra …,« zašepeta Adam.
»Adam! Kako sem vesela, da te vidim!«
Petra se usede na posteljo poleg Adamovega boka. Gledala ga je v oči, držala za roko in se mu smejala. Adam je opazoval njen nasmeh, nato pa si jo je celo ogledoval. Njeni lasje so bili mastni in neurejeni. Tudi oblačila so bila zanemarjena. Bila je veliko bolj suha kot takrat, ko jo je zadnjič videl.
»Kako si, Adam?«
»Ne preveč dobro,« ji je odvrnil.
»Oprosti, ker te nisem prišla prej pogledat …«
»Je že v redu!« tiho odgovori fant.
»No, povej mi, kako hudo je s teboj? Krožijo namreč različne govorice.«
»Zelo slabo pravzaprav. Zdravniki mi iščejo drugo srce. Pravijo, da moje ni dovolj dobro,« se pošali Adam.
»Drugo srce? Res? Ne morem verjeti!« je Petra zaprepadena.
»Ja, moje srce je v zelo slabem stanju. Kmalu ga morajo najti, sicer sem tako rekoč že mrtev.«
»Oh, Adam. Prepričana sem, da ga bodo našli. Gotovo boš živel naprej,« ga poskuša potolažiti Petra, čeprav tega skoraj ne verjame.
»Kako pa je s teboj, Petra? Kako preživljaš čas?«
»Pri meni ni nič novega. Veliko se moram učiti in pomagati doma. Sicer bi te prej obiskala.«
Adamu se je zmračil obraz: »A tudi poklicati nisi utegnila?«
»Veš, izgubila sem mobitel …,« nadaljuje Petra z lažmi.
Adama pa že mine dobra volja.
»Si prepričana? Gotovo ni nič drugega? Kaj pa družba? A si našla katero?«
»Adam, saj pravim, da se le učim in da nimam časa …,« je rekla Petra in povesila glavo.
»Kako pa kaj droge, Petra? A zanje najdeš kaj prostega časa?« je razburjen Adam.
Petro zmrazi. »Torej Adam ve,« pomisli.
»Adam …«
»Razočarala si me! Kako si mogla prelomiti obljubo? Toliko si zapadla v droge, da ne razločiš, kaj je dobro in kaj je slabo, niti tega, kaj je prav in kaj je narobe.«
Petra ja nemo začela jokati.
»Čisto navadna lažniva narkomanka si, ki živi in se briga le zase, za vse ostalo pa ti ni mar! Ne maram te več videti! Zlomila si mi srce,« se fant ni mogel več obvladovati.
Petra je vstala in stekla iz bolnišnice.
Adam je povedal resnico. Strašno resnico.
