Esad Babačić zaseda posebno mesto v slovenskem kulturnem literarnem prostoru.
Ko mi je leta 2005 pri Študentski založbi izšla knjiga Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, sem se pogovarjala tudi s pričujočim pesnikom.
Esad Babačić je netipičen pesniški predstavnik svoje generacije. Pesmi se mu erutivno rojevajo kot protest omejevani vitalnosti. Navdih je zanj nekaj neoprijemljivega in nepredvidljivega.
"Meni, da piše predvsem zaradi sebe. Če je v dobrem stiku s poezijo, čuti, da je skozi njo tudi v odnosu z drugimi…"
(Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Študentska založba, 2015)
V knjigi pesmi, ki jo je Esad Babaćič naslovil: Prihodi: Odhodi, začne z uvodno pesmijo, ki jo je naslovil Naivna pesem.
Ko sem obiskala letošnji Slovenski knjižni sejem, sem obiskala tudi Esadovo stojnico. Samevala je le še ena knjiga(ljubitelji Esadove poezije so vse izvode razgrabili!) in pristala z avtogramom pri meni. Še isti večer sem se potopila v Esadove verze in se zamislila ob NAIVNI PESMI…
Jo že poznate, drage bralke, dragi bralci?
Naivna pesem
Bil si dober,
preveč dober.
In vsi so te imeli radi,
dokler si bi
takšen.
Ustregel si jim v vsem,
se nastavil
dvakrat,
ko je komu
po nesreči
ušlo.
Edino,
kar si imel,
je bilo to,
da nisi
nikomur
verjel,
in ponos,
ki si ga
skrbno
skrival.
Dokler si
bil prijazen
z njimi,
so ti dovolili,
ko pa jim prvič
nisi ustregel,
so dejali,
da si lahko
hvaležen,
ker so dovolili
biti dober,
preveč dober.
Sprehodimo se še med močnimi verzi,naslovi pesmi: Madež na srcu; Hranil si srce; Podaj mi roko; Poljubi v dežju; Moje nebo ni modro…
Drage bralke, dragi bralci, prijetno branje in raziskovanje skozi labirinte poezije, Esada Babačića.
