Drage bralke, dragi bralci, kaj vam pomenijo knjige? Jih radi berete? Se pogovarjate o njih? Lahko nam pišete na: [email protected]
Mama se v času moje zamaknjenosti zaplete v pogovor z znancem. In ko prejme klic, se po navadi umakne v spalnico, kjer ostane tudi po uro ali dve. S svojimi prijateljicami razpravlja o razočaranju, ki ga je doživela z očetom. Tarna in sprašuje za nasvet, premleva, kaj se ji je zgodilo, medtem ko se njene prijateljice, ki to niso, še posebej mi gre na živce ena, ki se je razglasila za mamino zaveznico, spoznali sta se na avtobusu ali nekaj, na poti iz moje šole, naslajajo nad maminim neuspehom v ljubezenskem življenju. Neuresničeno poželenje, neizpolnjene potrebe, nesporazumi, to je največ, kar te ženske, razočarane nad svojimi moškimi, ki so čustveno nezreli, lahko dobijo. Nekoč sem to nebotigatreba prijateljico slišala mami reči, da ni železniška postaja in da naj si najde belega moškega, ob čemer se je mama živčno nasmejala. Vem, da vse to prihaja iz mamine potrebe, da bi bila še vedno ljubljena.
V ogledalo se gleda, kot bi si hotela dopovedati, da še ni za odpad. Da je njeno telo še uporabno: za koga drugega, ne za očeta, česar ji ne zamerim. Zamerim ji, ko pravi, da sem kruta. Hladna. Da branim očeta, se postavljam na njegovo stran. Kar je še ena zmota, ki jo je sproducirala mama v svoji glavi – v mnoštvu drugih. Hočem ji povedati, da se na ta način spreminja v starko z delfinjo sivo kožo in da prevzema njene karakteristike. Prva od njih je samota. Moje oči to lahko vidijo. Mama je v stanju oklevanja. Naj pride ven, naj ponudi svojo zgrbančeno kožo od bivanja v povodnji svetlobi. Zdaj je njen vonj še tu, njena prepoznavnost, toda prav tako je nezgrešljiva njena ugaslost, odtekanje po kapljah.
(Gabriela Babnik Quattara : Za angele, da jim ne bo dolgčas, Litera, 2023)
Knjigo toplo priporočam v branje in razmišljanje. Prijetno literarno potovanje, drage bralke, dragi bralci.
