Ne meni se za kvante,
ki jih po diskontu brezbrižno razmetavajo
ženske
na porodniških dopustih,
skulirane gospodinje,
upokojenke;
z Garnier prelivi na nepremičnih glavah,
letnimi abonmaji za venezuelske žajfnice,
pepermint bonboni v torbicah.
Niti je ne ganejo
old school fashion opazke,
v zvezi
z njenimi mastnimi lasmi s širokim narastkom,
aknasto kožo,
strganimi črnimi najlonkami
pod ultra mini delovno haljico.
In s tipom, s katerim živi,
nič kaj obetavnega porekla in prihodnosti.
Ciganske polti,
v črni usnjeni jakni in rdeči kravati,
že celo večnost čaka v nekem kafiču
s kabelsko TV
montirano nad barom,
ki nepretrgoma predvaja posnetke
nogometnih tekem in boks.
Da ga pokličejo z
zavoda za zaposlovanje.
Vendar samo pod pogojem,
da ga zaposlijo kot šoferja
mestnega busa.
Ker to so njegove ušive otroške sanje,
drugače bo še koga nokautiral tam,
na tistem faliranem centru.
Ona živi s sumljivo bulo v levi dojki
in s tisto pesmijo na ustnicah:
Tako ti je mala moja
kad te ljubi Bosanac;
in za četrtek,
za obsesijo revne ženske,
ki skriva v žepu edinih kavbojk
kolut filma,
ki ga s svojo družino
ne bo nikoli gledala
s fensi bež kavča
in s toplim jabolčnim zavitkom
v pečici.
Če izpustim detajle,
je scena na hitro videti takšna;
po službi odpedala
do Dolce vite,
šik kavarne,
ki je v sklopu neke
nobel steklene stavbe,
kamor zahaja folk,
ki v tem mestu nekaj šteje,
ki ima nekaj pod palcem.
Ponikne v usnjen fotelj,
z običajnim občutkom krivde,
kot po majhni kraji v dragi parfumeriji.
Natakarju s fitnes postavo
naroči vanilijev kapučino
in malinov gozdiček,
biskvit s kremo in malinami v sredini.
Za ta nič od niča bo čez pol ure odštela 9 evrov
in se ob mraku
odtihotapila z bičikleto
nazaj,
v samski dom za priseljence,
kjer bo poskušala živeti
preostalo življenje.
Kjer si bo do konca večera razbijala glavo,
kaj naj vrže v lonec,
da bo opolnoči njen zagoreli ljubi,
ko se vrne
s celodnevnega čakanja na šiht,
pojedel nekaj toplega na žlico.
Ker drugače jih bo pobil kot zajce,
njo in njene tri otroke.
