Udeleženci v mednarodnem trgovinskem poslu – kupci, prodajalci, prevozniki, špediterji itn. so v svojih stvarnih položajih vezani na »vozle«[1] pravil, in se v njih pogosto kar izgubijo. Tako zapleten je naslednji primer, ko je morala stranka uveljavljati odškodnino zaradi havarije tovora v letalskem transportu:
Stranka iz Republike Slovenije je naročila slovenskemu špediterju naj opravi vse potrebno za odpremo blaga na razstavo v Združene države Amerike – in nazaj v Slovenijo. Pred odpremo je špediter blago zavaroval proti vsem rizikom AAR (against all risks), kot zavarovanec na polici pa je bil označen naročnik. Letalski prevoz blaga na relaciji letališče v Sloveniji–letališče v ZDA in nazaj je špediter kot zastopnik (agent) naročnika naročil pri nemškemu letalskemu prevozniku, ameriškemu podšpediterju pa je naročil prevzem blaga v ZDA od nemškega letalskega prevoznika in vse potrebno za dopremo blaga na razstavišče ter po razstavi povratno odpremo tega blaga iz ZDA z letalom istega letalskega prevoznika. Na elektronskem letalskem tovornem listu AWB (air waybill of lading) je bil kot pošiljatelj blaga (consignor) naveden naročnik, nemški letalski prevoznik kot prevoznik (carrier) in ameriški podšpediter kot prejemnik (consignee).
Toda tekom transporta je prišlo do popolnega uničenja blaga, stranka pa je morala uveljavljati odškodninske zahtevke na različnih naslovih. Pri tem je bilo zlasti pomembno to, da je ameriški podšpediter nemudoma ugotovil poškodbe tovora ob samem prevzemu blaga v ZDA od nemškega letalskega prevoznika, o čemer je obvestil slovenskega špediterja in naročnika. Ameriškemu podšpediterju se je naročilo naj vloži pisni protest oziroma reklamacijo proti nemškemu letalskemu prevozniku zaradi nastale škode in zahteva takojšnjo ugotovitev natančne škode s sodelovanjem havarijskega komisarja. Pomen pravočasnega pisnega protesta pri uveljavljanju odškodnine je povezan z oviro iz 31. člena (Pravočasna reklamacija) Montrealske konvencije, ki predstavlja enega izmed temeljnih virov mednarodnega zasebnega letalskega prava, in sicer:
»če oseba, ki je upravičena do izročitve prijavljene prtljage ali tovora, to sprejme brez reklamacije, je to prima facie dokaz, da je bilo dostavljeno v dobrem stanju in v skladu s prevozno listino […] Če reklamacija ni vložena v navedenih rokih, tožba proti prevozniku ni dopustna, razen ob njegovi prevari.«[2]
Zapisnik o škodi, skupaj s protestom, se je nato poslalo zavarovalnici, pri kateri je bilo blago na prevozu zavarovano, zaradi uveljavitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode na blagu, nastale med letalskim prevozom in s tem povezanih stroškov. Ta je odškodnino in stroške naročniku poravnala, nato pa izplačilo na podlagi naročnikovega odstopa terjatve – cesije regresirala od letalskega prevoznika. Povrnitev stroškov letalskega prevoza blaga je naročnik uveljavil neposredno od letalskega prevoznika, ki mu je stroške tudi povrnil.
Žiga Stupica
(https://www.facebook.com/Dajatve)
[1] Kot že v: G. VOZEL OBDAVČITVE BLAGA IN STVARI.
[2] Besedilo v navednicah je povzeto po 1. in 4. odstavku 31. člena – Timely Notice of Complaints konvencije Convention for the Unification of Certain Rules for International Carriage by Air (Concluded at Montreal on 28 May 1999, No. I-39917, United Nations, Treaty Series, Vol. 2242), ki se v angleškem jeziku kot enem izmed uradnih jezikov te konvencije glasi: »Receipt by the person entitled to delivery of checked baggage or cargo without complaint is prima facie evidence that the same has been delivered in good condition and in accordance with the document of carriage […]. If no complaint is made within the times aforesaid, no action shall lie against the carrier, save in the case of fraud on its part.«
