Bil je enkrat Toni, narkoman,
mamila si v žilovbrizgaval je vsak dan.
Ko en dan je po veliki dozi
premišljeval o življenja in smrti simbiozi,
je ugotovil: to moje drogiranje
povzroča počasno umiranje.
Vsi morajo enkrat umreti,
a jaz ne, jaz hočem živeti!
Poklical je k sebi Franca, ki je vedno bil zadet,
in pa Arašida, ki z drogami oskrbuje svet.
Stopi k njemu Franc, ves okajen,
in reče: »Pridi, greva ven.«
Nato mu Franc pokaže polje ob livadi:
»Le glej, kolega, tam najboljši so nasadi.
Tja pojdi in enega skadi.«
Tonček se odpravi
k materi naravi.
Stopi na polje, nabere, zvije, prižge in vleče.
Vleče, vleče, to ga nič ne spominja na marihuano.
Franc prebrisani mu podtaknil je origano!
Tedaj pristopi k njemu diler Arašid:
»Ne poslušaj Franca, butast je kot zid!«
»O modri Arašid, preprodajalec,
hvala ti, da si prišel v Žalec!«
»Eno le zdravilo je, če bi večno rad živel.
»Reci, svetli Arašid, samo da ne bom po dimu smrdel.«
»Tu stranskega učinka ni,
tu le večno se živi.
Pusti droge, to je slabo,
zaradi njih imam jaz vse specialce sveta za sabo.
Ti si injekcija, ljudje so žila.
Vbrizgaj vanje nauk o življenju brez drog.
Naj tvoja beseda gre po svetu okrog.
Veliko boš s tem za ljudi naredil,
v srcih vseh se boš znova rodil.«
Matija Terglav, 8. c
OŠ Polzela
mentorica Mojca Cestnik