Martina Potisk je letošnja nagrajenka za najboljši pesniški prvenec Ena na ena (Kulturni center Maribor, 2025) na 41.Slovenskem knjižnem sejmu.
Širši javnosti je poznana kot literarna kritičarka. Je prejemnica Stritarjeva nagrade za literarno kritiko za leto 2019.
Leta 2022 je izdala znanstveno monografijo Medkulturnost in sodobni slovenski roman.
S svojimi pesmimi se predstavlja v spletnih medijih; v revijah Poetikon, Apokalipsa, Dialogi, Spirala.
Za Ventlator besed smo spregovorili s pesnico Martino Potisk o ustvarjalnosti in ji čestitali za nagrado – najboljši pesniški prvenec Ena na eno.
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Na to vprašanje bi najbrž lažje oziroma bolje odgovoril kak psiholog ali kdo tak, sicer pa menim, da je mogoče tako prvo kot drugo, najboljša pa je verjetno kombinacija obojega.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Nihče me ni prav posebej navduševal, saj že od nekdaj zelo rada berem in raziskujem. Zdi se mi, da nekako z roko v roki s tem sčasoma nastopi tudi pisanje, kot nekakšna smiselno oziroma, bolje rečeno, neizogibno nadaljevanje.
Se spominjate svojih prvih začetkov pisanja? Objava v šolskih glasilih …
Ne spominjam se prav natančno, a zagotovo je to bil kak prispevek za šolsko glasilo …
Kakšni spomini na vaše prvo objavljeno delo? Radijska? Revijalna objava?
Če se ne motim, je moja prva resnejša objava pravzaprav objava kratke zgodbe v reviji Mentor iz leta 2011, torej še iz mojih študentskih let.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Nimam neke rutine ali urnika – imam še druge obveznosti, ki jih moram časovno usklajevati, zato običajno pišem pač takrat, ko imam čas. In pa seveda takrat, ko imam navdih. Čeprav moram priznati, da je časa pogosto premalo, vsaj v primerjavi z navdihom.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Niti ne, imeti moram le mir in tišino. A vseeno najraje pišem doma ali v knjižnici, kakšno opombo, opazko ali preblisk pa si pogosto zabeležim kar na poti, v mobilnik ali beležko.
Imate svojo ustvarjalno muzo?
Ne, navdihuje me kar vsakdanje življenje, predvsem kakšni zanimivi dogodki, izjave, komentarji, novice … Zunanji dražljaji, skratka.
Kako se življenje in umetnost združita (povežeta)?
Življenje (ali – širše gledano – družba) in umetnost sta zame neločljivo prepletena, saj se na najrazličnejše načine medsebojno navdihujeta, osmišljata in odslikavata.
Odnos do drugih zvrsti umetnosti …
Zelo me zanimata še področji gledališke in likovne umetnosti; doslej sem se preizkusila tudi kot likovna kritičarka, poleg tega pa sem napisala kar nekaj člankov na temo starih slovenskih razglednic z vidika presečišč oz. stičišč med likovno in literarno umetnostjo.
Kako je nastajal vaš pesniški prvenec Ena na ena?
Prvenec Ena na ena je začel intenzivneje nastajati, ko sem leta 2019 prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko, saj sem takrat prvič resneje pomislila, da bi rada izkusila, kako je biti na »drugi strani«, torej v vlogi avtorice, literatke. Nekatere pesmi sem sicer napisala že veliko prej, a so obtičale v predalu, dokler se nisem zares trdno določila, da jih bom dokončno izpilila in povezala v zbirko, kar je po svoje tudi bil precejšen izziv.
Ustvarjalni načrti za naprej?
Zaenkrat se prepuščam toku in z radovednostjo spremljam, kaj bo prinesel čas. Sicer pa sem zmeraj z veseljem na voljo za kakšno sodelovanje.
Z Martino Potisk se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed, Vladimira Rejc.
