Alenka Spacal – pisateljica, ilustratorka in pravljičarka
Alenko Spacal, pisateljico, ilustratorko, pravljičarko in njeno bogato vsestransko ustvarjalnost spremljam že več let.
Vedno znova me očarajo njene avtorske slikanice. Prav tako mojo hčerko, ki je najstnica, ampak se vedno znova rada potopi v otroški svet. Literarno-likovni svet Alenke Spacal je izjemen.
Plastelinčica in časopis je njena najnovejša slikanica.
Ob slikanici in ustvarjanju se je razvilo prijetno razmišljanje in raziskovanje.
Alenko Spacal in njena umetniška dela smo v Ventilatorju besed že predstavljali.
Za uvod k intervjuju je avtorica spregovorila o naslovu, ki ga je izbrala k novi slikanici.
Naslov navadno izberem nazadnje. Tako je bilo tudi pri slikanici Plastelinčica in časopis, ki je nastajala več let. Ves ta čas so se spreminjali tudi naslovi. Ker je to slikanica o kulturi in o časopisu, sem jo najprej nameravala nasloviti Časopisna kultura. A takšno poimenovanje se mi je zdelo prezahtevno za predšolske otroke. Tako sem potem raje naslovila razstavo originalnih ilustracij, ki je bila v času Festivala Vilinsko mesto na ogled v Vetrinjskem dvoru, še prej pa v knjižnici OŠ Franceta Prešerna v Mariboru. Med ilustriranjem slikanice se je najdlje ohranil delovni naslov Kaj je to kultura?. Toda tudi to vprašanje se mi je zazdelo za najmlajše preresno. Iskala sem nekaj bolj igrivega. Naslov slikanice mora otroke pritegniti predvsem s svojo igrivo in iskrivo sporočilnostjo. In zdelo se mi je, da lahko to najbolje dosežem, če v naslovu izpostavim kar glavno junakinjo, Plastelinčico. Za pričujočo knjigo sem namreč vse like najprej ustvarila v raznobarvnih odtenkih plastelina. Natančno izdelani modelčki so mi v nadaljnjem procesu ustvarjanja slikanice služili kot predloge za ilustratorsko upodabljanje antropomorfnih likov iz družine Plastelinkovih. Najmlajša Plastelinčica spoznava kulturo ob časopisu in mami Plastelemi. S prijateljico Plastelinkico pa iz časopisnega papirja ustvarjata igrače, ki so prave umetnine. Njun bajni svet predstavlja poklon časopisni kulturi. In tako se je za najboljšega izkazal prav naslov Plastelinčica in časopis.
Vedno vam uspe ustvariti slikanice, ki pritegnejo otroški in odrasli svet.
Vesela sem, kadar uspem s slikanicami nagovoriti otroke in odrasle hkrati. Če so moje knjige prepoznane kot naslovniško odprte slikanice, je to zame velika pohvala. Med pisanjem in ilustriranjem skušam razvijati igrivost in spontanost, ki sta blizu otrokom, saj v osnovi ustvarjam prav zanje. Hkrati pa se rada izražam metaforično in večpomensko, kar na nekih drugih ravneh lahko nagovarja tudi odrasle. Tistim, ki jim uspe še v odrasli dobi ohraniti kanček izvornega čudenja ali otroške radovednosti, je pogosto blizu tudi slikaniška umetnost.
Največ pa mi pomenijo spontane pohvale otrok, ki jih doživljam med pripovedovanji pravljic v živo. Nekateri otroci zelo neposredno pokažejo, ko jim je kaj všeč ali ni, ko jih kaj pritegne, nasmeji ali vznemiri. Uživam, ko med pripovedovanji opazujem otroško radoživost. Ob časopisni harmoniki nekateri z vsem telesom radostno lovijo ritem domišljijske glasbe, drugi pa vzhičeno spremljajo, kako se Plastelinčica in Plastelinkica z ladjico spustita po reki in vriskata od veselja.
Vaše ilustracije dajo besedilu poseben čar in ga obogatijo …
Hvala. Ilustracije za to slikanico so mi predstavljale prav poseben slikarski izziv. Kot že rečeno, sem domišljijske like najprej oblikovala iz plastelina. Nekatere personificirane figurice s podrobno modeliranimi očmi, smrčki in tačkami imajo na svojih telescih živo pisane svaljkaste linije, druge pa krasijo pike ali vzorčki polžastih oblik. Ko sem imela barvita bitjeca iz plastelina končno oblikovana, sem jih začela slikati z akvarelnimi barvami. Drugi ilustratorski izziv pa je predstavljalo ilustriranje časopisa. Upodobila sem npr. mamo Plastelemo, ki bere časopis, in očeta Plastelinča, ki nad časopisom prebira solato. Plastelinčica in njena prijateljica Plastelinkica pa iz časopisa izdelata domišljijsko igrive stvaritve, kakršne so maske in žoga ter zložena ladjica, letalo in harmonika. Njune časopisne kreacije so naslikane dokaj realistično, tako da je na nekaterih delih zmečkanega časopisnega papirja mogoče prepoznati tipografijo časopisnih črk, sicer izmišljenega besedila na temo slikaniške kulture. Pravzaprav sem na ilustriranem časopisnem papirju z najtanjšimi možnimi čopiči izpisovala vzporedno besedilo. Vse ilustracije sem naslikala ročno, v tehniki akvarela in deloma akrila.
Kako potujete po literarnem svetu in kako se preselite v likovnega?
Ker ustvarjam avtorske slikanice, prehajam iz likovnega v literarni svet in spet nazaj zelo spontano. Pravzaprav težko rečem, ali prehajam iz literarnega v likovni ali iz likovnega v literarni svet. Krožim. Ko se mi izoblikuje ideja za slikanico, zorijo podobe likov in vizualnih pokrajin hkrati z besedami. Ustvarjalni čar avtorskih slikanic je prav v tem, da besedilo in ilustracije lahko nastajajo sočasno in se spontano prepletajo v enovito slikaniško celoto. To ponuja tudi največ umetniške svobode. Po eni strani pišem v podobah. Po drugi strani pa včasih slikam z besedami. Prav v pričujoči slikanici so postale črke na časopisnem papirju neke vrste vizualni elementi. A nisem jih uporabila le kot okras ozadja, temveč tudi kot nosilke pomena. Vrhunske avtorske slikanice, pri katerih besedilni in vizualni del knjige utripata v skupnem ritmu, so pravzaprav neke vrste celostne umetnine. In temu idealu sem se želela tudi sama čimbolj približati.
Z Alenko Spacal se je pogovarjala Vladimira Rejc.
