Cvetko Hojnik, akademsko slikarko in njeno plodovito, raznoliko ustvarjalnost, spremljam že več let.
Je zanimiva, vsestranska ustvarjalka, ki pritegne s svojo energijo in izvirnostjo.
Najraje se oblači v črna, osebno kreirana oblačila.
Prijazno se je odzvala mojemu povabilu, da spregovoriva o ustvarjalnosti.
Pritegnilo me je njeno razmišljanje, ki ga je zaupala bralkam in bralcem Ventilatorja besed.
Se talent rodi – po vašem mnenju – ali to postane?
Določen talent imamo prav vsi. Odvisno pa je, ali ga bomo odkrili in razvijali ali ne. Osebno menim, da je veliko odvisno od tega, kako so te v otroštvu usmerjali starši, kakšne lastnosti si zaradi vzgoje pridobil v otroštvu in kako si jih razvijal.
Dejstvo je, da si s talentom nič ne moremo pomagati, če ga ne odkrijemo in razvijemo. Potrebna sta oba elementa – odkrivanje in razvoj. In pa seveda tudi trdo delo ter vztrajnost, upornost. Dobro zastavljeni cilji, finančna sredstva in velika želja delati tisto, kar si želiš.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje? Ste radi ustvarjali kot deklica?
Moja likovna ustvarjalnost se je začela v zgodnjem otroštvu. Preproste stvari me nikoli niso navduševale. Vedno me je vleklo k »delu z rokami« in iskanju nečesa drugačnega. Po pripovedovanju in odtisih, ki so mi ostali na različnih delih telesa kot posledica plezanja po drevesih ali vožnje s kolesom, sem bila zelo živahen in hiter otrok. Odrasli so me morali vselej imeti na očeh. Tudi, ko so najbolj skrbno pazili name, so se dogajale nepredvidljive stvari. Na grozo vseh prisotnih sem čečkala, risala vsepovsod, najraje seveda po stenah, prizanesla pa nisem niti pohištvu, igračkam…Še sedaj hranim porisane igračke, postrižene punčke z mojimi »kreacijami« oblek. Že takrat so se jasno videli zametki moje poklicne usmerjenosti, ki me je po uspešno končani gimnaziji v Murski Soboti peljala na Fakulteto za oblikovanje tekstilij in oblačil v Ljubljano.
Na fakulteti za Oblikovanje tekstilij in oblačil sem imela odličnega profesorja, Darka Slavca, ki me je usmerjal skozi moje študijsko delo in me tudi vzpodbujal pri razmišljanju in ustvarjanju. Profesor je postal glavni »krivec« za moje slikanje in resno ukvarjanje z umetnostjo. Vsem študentom je dajal ogromno, prenašal svoje znanje in izkušnje na nas. Nikoli ni zatrl likovnega ustvarjanja, idej, ki so se rojevale v nas. Spretno me je vodil do dobrih likovnih rešitev in me na nek način vedno bolj »preusmerjal« od modnega oblikovanja k slikanju.
Vaši spomini na ustvarjanje? Na prvo ustvarjeno delo? Objavljeno delo?
Preplet harmonije barv in oblik v krpankah je naslov moje diplomske naloge na Oblikovanju tekstilij in oblačil. Krpanke so bile velikih formatov, narejene iz zavrženih materialov. Takrat sem čopič zamenjevala za iglo šivalnega stroja in poteze čopiča so predstavljani strojno ali ročno narejeni šivi ter na takšen način ustvarjala reliefnost. Ta dela so bila razstavljena na fakulteti v Ljubljani in so kasneje bila povod za prvo samostojno razstavo v prostorih Galerije – muzeja v Lendavi.
Inspiracija za ustvarjanje
Od prve samostojne razstave, ki je tematsko povezovala življenje od rojstva do smrti, se je seveda marsikaj spremenilo. Iz barvnih eksplozij na svojih delih sem »prešla« v umirjeno monokromatsko fazo. Snov – tematiko za svoja dela vedno jemljem iz vsakdanjega življenja, predvsem pa iz odnosov med ljudmi, ne glede na to, v kakšni povezavi so. Najti uravnoteženost v vsakdanjem življenju je ena izmed bistev, ki jo lahko ves čas opazujemo in jih tudi po svoje kreiramo. Tematika se v mojem ustvarjanju ni spremenila, spremenil pa se je likovni izraz. Izhodiščna likovna objekta sta kvadrat in krog, ki predstavljata sintaktično osnovo likovne pripovedi, prehajajoč iz enega platnenega nosilca na drugi. Krog kot ženski element, simbol vesolja, mehak in nežen, prehaja v kvadrat, ki je podrejen moškemu principu izgradnje. Lika predstavljata sintaktično osnovo likovne pripovedi. Kvadrat s pravokotniško izpeljavo, pogosto na podlagi zlatega reza, predstavlja v pitagorejskem nauku, izhajajočem še iz predhelenističnih izročil, simbol tetrade, torej štirih filozofskih elementov, ki imajo vsak svoje število: zemlja 4, voda 3, zrak 2 in ogenj 1. Aritmetična vsota prvih štirih števil je število 10, dekada, simbol univerzalnega znanja, popolnosti in božanskosti, ki se odraža tudi v umetničinih spiralah, simbolih življenja, plodnosti. Harmonija duše je shema popolnih števil, ki so jo imeli že Pitagorejci: 1+2+3+4=10. Število 1 je znamenje vrhovnega božanstva, predstavlja točko, ki je izhodišče za likovno aktivnost, kontrast zaznamuje številka 2, število 3 je ustvarjalni kozmični duh, 4 stvarnost in 10 princip uravnavanja kozmosa.
Krog predstavlja orbis mundi, torej vesolje in duhovno dimenzijo. So ples življenja in simbol ujetosti v lastne misli.
Najnovejši ciklus sicer označuje popolna črnina, ki jo doživljam kot duhovno, transcendentno dimenzijo, a hkrati pomeni tudi avtoportretno značilnost, saj se sama rada oblačim v osebno kreirana črna oblačila. Črna pa v mojem likovnem izražanju ne pomeni smrt in konec, kot je to zakoreninjeno v našem življenjskem prepričanju, našem pogledu na svet, ampak začetek nečesa novega, drugačnega, nekaj iz česar izhajajo številne druge možnosti. Izhajam iz prepričanja »manj je več«, vendar svoja dela nadgrajujem še z vedno novo kompozicijo, ki jo dobim z različno kombinatoriko slik.
Iniciacija za ustvarjanje
Tudi takrat ko ne ustvarjam, ustvarjam. Razmišljam, kombiniram. Vsa moja novejša dela najprej nastanejo »v glavi«.
Slike so ustvarjene multidisciplinarno, tako, da so med seboj kompatibilne in se lahko povezujejo na različne načine, predvsem z rdečimi akcenti, ki jih je ponekod več, drugod pa manj. Rdeče ploskve v obliki majhnih kvadratov ali črt , enakih širin, so med seboj sestavljivi in povezovalni elemeti, ki omogočajo posatvitev na galerijski prostor. Tako nastajajo razgibane razporeditve diptihov, triptihov, poliptihov. Na slikah na specifičen način združujem izkušnje iz področja tekstilnega oblikovanja s klasičnim likovnim ustvarjanjem, pri čemer raziskujem zmeraj drugačne tehnike in materiale, s katerimi dosegam samosvoje, asociativno abstraktno in koloristično ekspresivno, četudi po večini nekromatično učinkovanje likovne celote Bogato simbolična pripovednost, red kvadrata in kroga se v notranjosti kompozicij zmehčata z različnimi teksturami. Dialog med elementi vzpostavljam na ravni tekstur in plasti, med hrapavostjo in gladkostjo, različnimi nanosi barve.
Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja? Kdaj, kje najraje ustvarjate?
Zame ni pomembno, kje, kdaj in v kakšnem okolju ustvarjam. Najraje pa sem seveda doma v svojem znanem okolju, v ateljeju. Tudi zato, ker imam na razpolago materiale in stvari, ki jih potrebujem za ustvarjanje. Čas, v katerem živimo, umetnikom in umetnosti ni najbolj naklonjen. Galerije so do pred kratkim bile zaprte, razstav ni bilo, sredstev za preživetje imajo umetniki vedno manj. Vendar obdobje korone zame pomeni tudi obdobje, v katerem sem in v katerem dosti ustvarjam, eksperimentiram. Zame je zaprtje pomenilo popoln odmik in zelo intenzivno delovno obdobje, zato sem čas zaprtja dojela kot darilo in ustvarjanje novega ciklusa del.
Tako je lahko samo nekaj časa. Umetnost mora živeti, se razvijati in biti v stiku z ljudmi. Prisotnost v ateljeju me pomirja in navdihuje z ustvarjalnim nabojem. Morda je nov ustvarjalni ciklus tudi reakcija in nasprotje družbeni osami, splošni oddaljitvi, ki jo preko različnih kompozicij povezujem v nove enote.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?
Verjetno sama sebe vidim drugače kot me vidijo ljudje iz mojega ožjega in širšega okolja. Najtežje je opisati samega sebe. Lahko pa zatrdim, da sem vztrajna, trmasta in odgovor »ne« težko sprejmem. Vsako umetniško ustvarjanje »tek na dolge proge« in hitrih uspešnih rezultatov, rezultatov čez noč na žalost v umetnosti ni. Potrebna sta strpnost in predvsem trdo delo. Polovičarstva ne maram, ne pri ustvarjanju in ne v življenju.
Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte, prosim?
Trenutno nadaljujem s svojim ciklusom »črnih slik«, ki jih bom v kratkem predstavila na samostojni razstavi. Zanimivo je morda to, da sem v tem ciklusu kroge zamenjala z elipsami, sestavljanje slik v večje formate pa ostaja še vedno aktualno. In iskanje finih in grobih tekstur. Rada imam, če površina slike »vibrira« na različne načine.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Razen ustvarjanja se ukvarjam tudi s pedagoškim delom, zato je moj dan drugačen kot pri mojih kolegih, ki samo slikajo. Rada delam z mladimi, z dijaki in študenti, jih opazujem, kako likovno rastejo, se izpopolnjujejo. Osebno še vedno zagovarjam energijo lastnega slikarskega ali risarskega pripomočka. Mladi, ki jih poučujem, se zavestno odločijo za umetniško poklicno pot. Zato znanje, ki jim ga podajam zaradi lastnega interesa sprejemajo, znajo prisluhniti in pridobljeno znanje tudi uporabljati pri raznih projektih, ki jih izvajamo. Pravzaprav je učiti zame vsakodnevni izziv in tudi velika odgovornost in čast.
Moram pa biti zelo dobro organizirana, da uspem skozi dan opraviti vse obveznosti.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Slikanje, ustvarjanje, razstave, organizacija razstav sčasoma postanejo način življenja. Kljub številnim obveznostim, ustvarjanje postavljam na prvo mesto. Imam neznansko srečo, da okolica v kateri živim, predvsem moji domači, sprejemajo moj način življenja in mi velikokrat priskočijo na pomoč.
S Cvetko Hojnik se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
