Kuki je živel v piškotu. Ampak ne vedno v istem piškotu. Včasih je živel v čokoladem piškotu, včasih pa v piškotu z rozinami. Ampak nikoli se ni ponovilo, da bi živel v istem piškotu. Vedno si je izmislil kaj novega. Naprimer bananin piškot. Če si je zaželel še kakšen dan živeti v dišečem bananinem piškotu, je dodal še smetano. Ampak res ni nikoli spekel piškota, ki bi bil enake vrste. Danes je živel v lešnikovem piškotu oblitem s čokolado. Čeprav je bil piškot tako majhen, je bil za Kukija veliko razkošje. Malo ga je lahko pojedel, in potem tisti del spet spekel. Ampak vseeno mu je bilo, če je vsega pojedel. Saj je vsak dan spekel novega , še bolj okusnega. Ampak enkrat, je mimo piškota prišel nek človek. Mikalo ga je, da bi pojedel piškot. Vzel ga je iz tal, in ga hotel pojesti. Ampak takrat je Kuki zavohal njegov zadah, in imel je skrivno orožje za take primere. Vzel je surovo testo in ga človeku začel metati v usta. Človek je odvrgel piškot, da se je razlomil na dva dela in zbežal. Kuki pa po svoji tradiciji še ni smel speči novega piškota. Ampak odločil se je, da ne bo več živel v enem samem revnem piškotu. Vzel je svoj pekač za piškote in začel peči. Testo je kar letelo naokrog. Čokolada je razlila pločnik, na katerem je ponavadi ležal osamljen piškot. Kuki se je odločil, da bo naredil grad iz piškotov. Delal je grad iz: marmeladnih, čokoladnih, jagodnih, gozdnih, lešnikovih, vanilijevih, orehovih piškotov… Tako je Kuki zgradil grad iz piškotov. Ni mu bilo treba peči novih in novih, ker so bili tako kvalitetni, da se niso pokvarili. Seveda to ni pomenilo, da je Kuki nehal peči piškote. Pekel jih je, ko so prišli sorodniki in zase prav tako. Tako je kuki odlično živel v svojem gradu iz piškotov.
