Ko trgajo oblaki se v trakovein sleče jih nebo kot cunje stare,obleče si modrine kosme nove,napolni z njimi sonce mu omare.
Takrat vejevje dvigne gole prste,orokaviči spet v zeleno tkanje,in polja, njive strnejo se v vrste,da z njih toplota pije zimsko spanje.
Takrat zbudi se v meni sanjajoče,pozabljeno dekle, ki z venčkom makaponovno spletati vanj pesem hočein polna upanja poljub tvoj čaka.
Ko topel dah zrahlja otrple vode,se sive ptice zbujajo v labode.
