Irena Pajnik: Matice in privijanje

0
306

 

V kuhinji vklopim kavni avtomat. Stopim v kopalnico. Azurno. Dotik sveže vode. Skočim v plav bombaž. Navlečem si hlače in tuniko. Modra pomirja.

Z lončkom kave sedem pred računalnik in se zazrem v tipkovnico. Zaslon je še temen. Ničesar noče od mene, jaz ničesar od njega. Še ne. Pogledam skozi okno. V prsih me stisne. Odkimam. Ne smem razmišljati o svetu zunaj. Ne o svetu, ki ga ni več. Ne vem, zakaj se lotevam dela za Urad tako zgodaj. Lahko bi delala pozno v večer. Vso noč.

Photo by Andrew Neel: https://www.pexels.com/photo/macbook-pro-on-brown-wooden-table-2312369/

Prej.

Zdaj se ponoči spi. Kot da ni vseeno. Tako prekleto vseeno. Pa bi morala biti srečna. Urad mi zaupa. Prejemam plačilo. Tretjino tistega, kar prejmejo moški v pisarnah.

Delam od doma. Lažje skrbim za gospodinjstvo in sem vedno na razpolago družini. Denarja ne potrebujem. Le občutek, da sem povezana s svetom.

Nič več ne porabljam časa za nepotrebne reči. Nekoč sem zjutraj brskala po omari in izbirala obleke. Pred odhodom od doma urejala make-up, pričesko. Pred začetkom dela s sodelavkami popila kavo in poklepetala. Šla na malico, kjer sem s kolegicami užila tisto žensko sredico. Ko smo se nasmejale ali pa se tolažile med seboj. Premlevale novice.

Ne smem razmišljati o tem.

Mož je že odšel v službo. Po zdravem zajtrku. Pospremila sem ga do vrat. Ni bil videti zadovoljen. Poznam ta odtenek napetosti. Nisem še bila urejena.

Jutri se moram zbuditi pred njim.

Za okni se razteza jutro. Včasih, ko sem stopila vanj, sem ga zajela globoko vase. Napolnilo me je z močjo, zagonom, narisalo nasmeh. Dišalo je po neskončnosti. Ljudje naokrog so vse bolj hiteli. Ob poti so rasle rože in v šipah izložb sem ogledovala včasih svojo postavo, včasih le obleko, ki sem jo imela na sebi. Ljudje so hodili mimo. Jaz nisem hotela kar tako mimo njih. Opazila sem barve njihovih oblačil, obutev, način hoje, obraze, ki so vse redkeje kaj povedali. Postajali so toge maske, napete preko ličnih kosti. Že takrat bi morala slutiti, da se svet korenito spreminja. Vedeti, da se je že. A nisem bila dovolj pozorna.

Odmajem z glavo. Slišim, da so se v sosednji sobi odprla vrata. Odidem v kuhinjo. Iz omare vzamem škatlo kosmičev, iz hladilnika jogurt in sadje. Narežem. Vse zmešam. Naložim v skodelico. Vstopi sin. Prerasel me je. Že zdavnaj. Včasih je stopal na prste in me poljubil. Zdaj je moški. Moški ne izkazujejo čustev. Tudi ženske jih morajo znati obvladovati. Razum je bog. Vsaka slabost se kaznuje. Razum ne dovoljuje čustvenosti. Čustva so zlo, ki dela ljudi nerazumne. Nesrečne.

”Dobro jutro, sin.”

”Dobro jutro, mati.”

Sede.

”Dober tek.”

”Hvala.”

Med zobmi mu hrskajo vlaknine iz kosmičev.

”Oče je že odšel,” rečem.

”Seveda,” odgovori. In me pogleda, kot da govorim neumnosti. Samoumevno je, da je njegov oče že odšel na delo. Torej o tem ni treba izgubljati besed.

Gledam v njegove bistre mlade oči. Toliko bi mu rada povedala. Zajamem zrak. A me prehiti.

”Danes se vrnem šele v času večerje. Projekt moramo končati.”

”Za kosilo boš poskrbel,” odvrnem. S tonom, ki ne sprašuje. Trdi. Ne mara vprašanj. Vem, spet sem rekla nekaj, kar se ve.

Poje. Skodelo postavi v pomivalno korito. S pozdravom odide.

Vključim računalnik. Preletim novice. Včeraj se je v Združenih pokrajinah rodilo sedeminosemdeset otrok. Od tega štiri deklice. Ena več kot predvčerajšnjim. V glasu napovedovalca je prizvok zadovoljstva. Jutri njegovega žametnega baritona ne bo več v etru. Prek spleta naročim manjkajočo zalogo hrane. Dostava ob enajsti uri. Danes ne bom pripravljala kosila, šele večerjo. Perilo je oprano in zlikano. Prahu ni. V vazah so sveže rože. Zdaj lahko do štirih popoldne vnašam podatke, ki jih je treba sistematično urediti. Navodila so prispela. Vključim radio. Radijske postaje razlagajo o podobnih rečeh. Razsvetljujejo. Teorija mravljišča, ki se prevaja v prakso. Vse za skupno dobro. Žrtve in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.

Ideja je nekje skrenila s poti. Zamižim, kot bi lahko kdo videl mojo zadnjo misel. Odprem oči. Ne bojim se. Pomembna sem. Urejam gnezdo, ki zadovoljuje moške. Kot da je bilo prej drugače. Le da sem to počela zaradi svoje želje. Ne zaradi zakonov. Srečna ženska sem, si rečem, ker lahko počnem še kaj drugega razen gospodinjskih del. Vnašam podatke. Zato imam dostop do spleta. Ne do vsega.

Zamenjam radijsko postajo, kjer razglabljajo o tem, ali je bil že veliki pok kodiran z vsem, kar se ima zgoditi. Vse je bilo že določeno. Vse zraste v neizogibno, trdi moški glas. Gorečnež. Zadiši mi po ognju. Premaknem postajo. Najdem glasbo. Razen zvokov iz narave nam je na voljo tudi klasična glasba. Ne vsa. Hvaležna sem zanjo. Debussy me pomirja. Hkrati vznemirja. Vzbuja željo, da bi odšla ven. A nimam pravega vzroka. Ženske, ki gredo ven same, brez moža, morajo imeti za kaj takega tehten vzrok. Potrdilo zanj. Kot je odhod k zobozdravniku ali na zahtevnejše zdravniške preglede. Vse ostalo se opravi doma. Da ne izgubljamo časa.

Odložim lasuljo. Z dlanjo si grem preko milimetrskega narastka na temenu. Praktično je. Obriješ si glavo in ne potrebuješ frizerja. Ženske morajo uživati v udobju doma. Zavite v varno mehkobo. Obvezna telovadba enkrat na dan po predpisanih vajah. Za zdravo telo. Zvečer, tik pred zahodom sonca, ko so energije blage, sledi sprehod v park. Za zdravje duha. V spremstvu, seveda. Le umirjene ženske lahko rodijo zdrave potomce. Ko zanosijo, jih mož lahko pelje ven tudi zjutraj. Šteje se jim v delovni čas. Sprehod, dokler sonce še ni popolnoma vzšlo. Po zajtrku. Za nosečnice so obroki strogo predpisani. V spletnih naročilih se preverja nabava artiklov.

Zakaj razmišljam o dejstvih, se vprašam. Pogledam na mobilni telefon. Zaslon je temen. Ob zvonjenju spreminja barve. Če me potrebuje mož, se obarva rdeče, če sin, se obarva zeleno. Če kličejo storitvene službe, modro. Če kličem jaz njih, enako. Kličem le v primeru upravičene potrebe. Oranžna je za klic iz komune, kjer živi mati. Odkar je umrl oče. Nje ne morem poklicati. Z nikomer ne morem klepetati o tem, kaj sem počela ali kaj nameravam. Izguba časa. Posvečati se moram domu in delu, ki mi je bilo velikodušno zaupano. Ker imam že odraslega otroka, ki me ne potrebuje večino dneva.

A me še potrebuje. Tudi mož. Imam srečo. Tiste, ki ne morejo imeti otrok, so odpeljane v sanatorije. Če jih tam ne morejo ‘popraviti’, gredo v komune, kjer skrbijo za stare in obnemogle, skrbijo za pridelovanje hrane ali uničevanje odpadkov. Vsa dekleta preverjajo do osemnajstega leta. Rodnim dodelijo može. Postanejo srečne ženske. Družina pomeni celico družbe, ki je najpomembnejša. V njej zrastejo zdravi in močni moški. Iz družine, ki jih podpira v razvoju. Za napredek. Deklice se odvzame in vzgaja za razplod. Rastlinjaki. Tako so prva leta rekli gojiščem mater. Zdaj vsi molčijo.

Vnesem nekaj podatkov. Srknem kavo. Razmišljati bi morala o potrebah moža in sina.

V želodcu me zvije. Gre mi na bruhanje. Že nekaj časa slutim, kaj je z menoj, a si nočem priznati. Vstanem. Grem na stanišče. Polulam se na test nosečnosti. Vedela sem. Tudi brez testa. Stara sem osemintrideset let. Na glas se zasmejem. Usta pokrijem z dlanmi. Upam, da me nihče ni slišal. Izražanje čustev se kaznuje. Moram biti razumna.

Pobožam se po trebuhu. Dlani se mi nenadzorovano zatresejo. Stisnem jih v pesti. Srečna ženska sem. Računalnik bom lahko uporabljala še osem mesecev.