Ujeta sem v brezkompromisnem delu sveta.
Ne izpustijo me in moji nasmehi
so nasmehi, ki ugajajo.
Roke ustvarjajo stvari,
ki jih um ne želi.
Le premikam se iz prostora v prostor,
kakor mrtvec katerega duša
je na drugi strani.
Včasih zagledam drug svet,
popoln in miren,
obdan s prijetnimi ljudmi.
Kako so srečni
ne vedo.
Rada bi bila del njih,
a me ne opazijo.
Morda sem tam le toliko,
da odgrnem vlakna resničnosti.
Za trenutek se zazdi,
da pripadam njim.
A preveč globoko sem padla
in niti privid mi ne more
ponuditi utehe.
Kot, da sem storila kaj hudega,
razen sebe
nisem ranila nikogar.
Sedaj bivam v neskončni praznini,
gledam skozi hlad in se trudim
olepšati vso stvar.
Zato mi ne moreš ponuditi rešitve,
preveč se zvijam in obračam
pod lučjo.
Padem pred svetlobo,
kakor spanec, ki izgineva
v sanjah, v noči.
Ničesar skupnega nimava,
zdaj to vem.
