Kadar kdo zavriska
tak prešerno, tak veselo,
mi je žal srca, ki jutri
tiho bo trpelo.
Kadar mlada duša
ponevedoma zasveti,
mi hudo je, ker te sreče
se ne da dojeti.
Če pa mlada duša
hodi žalostna po cesti,
mi tesno je, kot da njene
jaz sem kriv bolesti.
Saj takrat občutim,
da te roke niso same,
saj se zdi, kot tuji znanec
bi trpel in zame.
Glej, kako je z nami,
glej, kako bolest gre iz duše;
pa smo vsi tako brezbrižni
za trpeče duše.
(Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)
