Josip Murn Aleksandrov: Nebo, nebo

0
1802

Nebo, nebo

in neskončna brezmejna ravan!

 

Pijano oko

žari in iskri

in vpija ta svet prostran.

 

Horizont molči.

Od neba sem mrak hiti…

le še tam iz daljave

v te proste širjave

brezmejno prost nekdo beži.

 

(Nevihta sladkih rož, Antologija slovenske poezije 20. stoletja, Beletrina, uredil Peter Kolšek, 2006)