Moja mala muca je odšla
po širokem svetu na potepe.
Pa kako, da ne bi šla,
saj pomlad je in noči so lepe.
Pod ognjiščem ni hotela več
presti starodavne nične preje.
Pa kako, da predla bi,
saj pomlad je in se mesec smeje.
Mislil sem, naj le po svetu gre,
da spozna ljudi in tuje kraje.
Pa kako, da naj ne gre,
saj spozna, kdo jo ima najraje.
In je k meni spet nazaj prišla.
Pod ognjiščem prede staro štreno.
Pa kako, da ne bi predla spet,
saj zdaj ve, kje je ognjišče njeno.
(Kajetan Kovič: Zlata ladja,Mladinska knjiga, 2003)
