Se tudi vam zdi, da so skrivnosti ena jupi fajn zadeva?
Fajn že fajn … se mi pa zdi, da so šle zadnje čase na nekakšen extreme makeover. Da velikih nekako ni več, od malih pa lušne takoj razplozamo naokrog, da izparijo na vročem zraku poletnih ulic ali v suhem zraku nad radiatorjem, minusne pa zatlačimo za že kakšen nedefiniran rob.
Se samo meni zdi ali v sodobniščini res skrivamo samo še šibkosti? Mislim tiste male zoprnije, ki nas grizljajo in spodjedajo dično samopodobo, micene razvadice, malo večje kikse in tudi za po gobcu kresnit traparije, ki od znotraj grickajo naše osebice. Ki pa jih okolica komaj opazi. Hvalabogu ima čisto preveč zapletancij sama s sabo.
Kot kaže moja lokalna analiza (na trpljenje mnogih smo devičke nore nanje), smo neizbežno izplavali iz časov, ko so se ljudje puzali po svetu z apokaliptičnimi skrivnostmi. Zmanjkalo je mišičastih vitezov, ki bi skrivali svojo kraljevsko poreklo, epohalna junaštva ali leseno nogo, in poniknili so junaki, katerih zveličavnosti pridejo na dan šele, ko v zadnjem kadru izdihujejo v rokah prelestne krasotične. Sem zihr, da vsi lahko izbrskamo iz spomina kakšen TV-kader s turobno glasbeno podlago, v kateri smrtno ranjeni On v zadnjih izdihljajih prizna modro kri in petnajsttisoč dobrih del; ženskice, ki zasedamo pole position na kavču, se smrkajoč v okrasne blazine z največjim zadovoljstvom zakadimo v katarzo. Potem pa, opa, preobrat!, maloprej zelenobledi se junak zdrzne, se prečekira, nato pa ugotovi, da usodna rana ni smrtna. Opa! V naslednjem hipu vrli mladec že faše rdeča lička ter zobe brez plomb, v finalnem kadru pa mu modrooka devica že povija čredo srčkanih prestolonaslednikov.
Se spomnite, ane? Eto, o tem govorim.
Sodobne moške imam na sumu, da jim to manjka. Odkar se vojska ukvarja s šopingom in dnevnicami in so blatno ritje po komolcih in 641 sklec ob 3h zjutraj le še mora nekaj ducatov fejst fantov, so mišice ostale le še lepotni ideal. Kaj pa drugega nam pove praktični prikaz sekanja drv? Prekladajo jih le še generacije naših očetov s porašplano privlačnostjo Clinta Eastwooda.
Pisarniški geniji, športnoteleščkasti mamljivci, dolgolasi subtilneži, prežvekovalni egotriparji in ostala paleta vseh, ki jim domača naloga ni dostava bivola na večerni pogrinjek, pa kakor da nimajo več možnosti epohalnih razodetij. Življenje je postalo preveč mamljivo za celodnevno posedanje v maski, glodanje grških tragedij, kamasutre in bontona ter čakanje na zaključni prizor: spredaj opojno žensko bitje, zadaj grad z zaključeno denacionalizacijo in repertoarjem lepo zloščenega personala, čez vse pa napis The End. Ki se vedno razume kot The Very Happy End.
Ne, časi jim niso naklonjeni. Ker? Ker so jim še preveč, a žal v obratni smeri. Na prvi uč bi rekla, da jim sodobni jamski ustroj moškost podeljuje preveč na lepe oči. Pač de facto zaradi stvari, ki jih usput gojijo vsak dan. Instantni On je mačo že s sexi Nemotime pogledom izza časopisa, ureznino po britju, pofaulanim gležnjem pri odbojki, mamljivo ritko v gatah z odcveteno elastiko … ter vztrajnim mešanjem lokacij, kjer pušča umazane leve štumfe, prazne flaše in ključe avtomobila.
In kam so se v tej ljubki poenostavljenosti poskrile skrivnosti naših junakov?
Povozil jih je čas. Bolje ugotovljeno – ciljna publika. Device medenih las so se postrigle, njihovo belo polt pa prekril pljusk peg pomladanske smuke. Biserno modre očke? Papa, zakrila so jih očala za varjenje (Footloose, juhu!), maske za učvrstitev antipodočnjakov in polno enih mikroskopov. V csi fbi rčt nanizankah oziroma kozmetičnih reklamah, saj je vseeno, ni razlike.
Ni kaj, žgoče sonce sodobnega lajfa je presvetlilo sence, v katerih so tičale epohalne skrivnosti. Ampak, kdo pa pravi, da mora vse biti megalomansko? Če poiščemo v sebi kakšen prikrit detajl in ga navihano zvlečemo v senco, se bo v očkah hitro zasvetila fina porcija srčne prefriganosti. Vse, kar potrebujemo, je kratek mentalni sprehod po svoji notranjosti in zdrava doza domišljije …
