Mia Hansen-Løve / Francija / 2022 /, distribucija FIVIA-Vojnik
Režija Mia Hansen-Løve, scenarij Mia Hansen-Løve, fotografija Denis Lenoir, montaža Marion Monnier, produkcija David Thion, Philippe Martin, igrajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins.
Festivali, nagrade Cannes (nagrada Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev); Telluride; New York; Toronto; San Sebastián; Busan; São Paulo; London; Viennale; Liffe; nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film.
Zgodba
Sandra je mati samohranilka, ki dela kot tolmačka pri pomembnih mednarodnih dogodkih. Ob vsakodnevnih opravilih redno obiskuje svojega očeta, upokojenega profesorja filozofije. Starostnik trpi za Bensonovim sindromom, nevrodegenerativnim obolenjem, ki spominja na demenco. Sandra mora s svojo materjo in sestro poskrbeti za vse bolj ubogega očeta in se odločiti, ali ga poslati v dom za starostnike.
Sandra je zelo naravna – neizumetničena mladenka, vedno z nahrbtnikom na ramah, v športnih oblačilih – , živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Ni slutiti hčerinega očeta, mamica in hčerka živita v nežnem odnosu. Redno obiskuje(ta) očeta, upokojenega profesorja filozofije – njegovo stanovanje je polno knjig, tudi on je izredno umirjen intelektualec, ločen že dvajset let, ima ljubimko. Oče zaradi nevro-degenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko Sandra z družino (mati, mamin partner, sestra, očetova ljubimka) zanj išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta (nekdanjega prijatelja hčerinega očeta, prijatelja iz preteklosti.) Čeprav je poročen in oče sinu, se med njima začne strastno razmerje … Zaljubljenost prerašča v obojestransko navezanost z močnimi čustvi. To ni samo seksualno doživljanje, ampak želja po skupnem življenju. Seveda Clement niha med ženo in Sandro.
Sandrinega očeta selijo iz ene bolnišnice v drugo, dokler zanj ne najdejo doma. Povsod je vse natrpano s starimi onemoglimi ljudmi, in Sandra težko zapušča očeta, a ve, da ni druge možnosti (tudi sama Clementa prosi, če bo podedovala očetovo bolezen, naj ji pomaga umreti s pomočjo avtanazije, ki je dovoljena v Švici), saj oče v bistvu le še životari, ne more samostojno opravljati osnovnih fizioloških potreb na toaleti, ne vidi, ne zmore poslušati glasbe, ne prepoznava več svojih najbližjih.
Prizor na koncu filma prikazuje srečno mlado družino; Sandro, ki se ji bo uresničila želja, da se bo zbujala v lepa jutra, s Clementom in hčerko.
Iz prve roke; mnenje režiserke
»Pri pisanju scenarija me je delno navdihnila bolezen, za katero je trpel moj oče. Skušala sem najti smisel v vsem, kar sem doživljala. Raziskati sem hotela, kako lahko dva nasprotujoča si občutka, žalovanje in ponovno rojstvo, ustvarita dialog; kako ju človek lahko doživlja hkrati. Čeprav je razmerje med Sandro in Clémentom zapleteno, je predvsem polno radosti. Pri njenem očetu gre po drugi strani zgolj za trpljenje. Zgodbi obstajata hkrati. Skušala sem najti filmsko formo, ki bi prikazala to sobivanje. Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo. Tudi o tem sem hotela govoriti.«
– Mia Hansen-Løve
Portret avtorice
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa; Konec avgusta, začetek septembra (2000).
Režirala je filme:
Vse je oproščeno, Oče mojih otrok, Zbogom, prva ljubezen, Eden, Prihodnost in Maya.
V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali avtoričin sedmi celovečerec Bergmanov otok in Nekega lepega jutra.
Gledalci smo bili nad filmom Nekega lepega jutra z igralko Léo Seydoux zelo navdušeni, močno se nas je dotaknila zgodba o žalovanju in slutnji nove ljubezni, kjer se – tako kot v resničnem življenju – prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.
Poklon Kinodvoru za izbor najkvalitetnejših filmov.
