10. in 14. februarja 2023

Kinosloga. Retrosex.

 

V letu 2023 praznujemo jubilejno deseto edicijo programa Kinosloga. Retrosex., s katerim se spominjamo legendarnega erotičnega kina Sloga in oživljamo sočno zgodovino filmske erotike. Ker pa je v našem izbranem žanru več vedno več, praznujmo kar dvakrat!

 

V prvi etapi, ki ji bomo rekli Noč erotičnega filma, nas čaka obilo smeha in malce joka. Dudley Moore je moški v menopavzi, Bo Derek pa čista desetka v čudovito nostalgični ikonični komediji mojstra Blaka Edwardsa 10. Legendarni japonski studio Nikkatsu s sadomazohistično romanco Ljubim te!, ki kar vibrira od vzburjenja in življenjske radosti, oživlja svojo kultno serijo mehkoerotičnih »porno romanov«. Spomini gospodične Aggie v režiji prvega moža pornografske zlate dobe Gerarda Damiana so prava mala morbidna mojstrovina in najbolj bizaren pornič, kar ste jih kdaj videli.

 

Valentinovo v bivši Slogi bomo obeležili s popolnim filmskim dvojčkom v duhu absolutne klasike Sloginega repertoarja. Sodobno interpretacijo zloglasnega pornografskega romana o dunajski kurtizani Josefini Mutzenbacher prinaša najnovejši film in navdušujoč dokumentarni performans slovite dokumentaristke Ruth Beckermann MUTZENBACHER. Za veliki finale pa se v kino na zgodovinski filmski kopiji vračajo Vroče noči Josefine Mutzenbacher, ne le velika klasika bivše Sloge, temveč vseslovenska uspešnica, ki se je v osemdesetih letih vrtela v kinih od Krškega do Kranjske gore.

 

Pridite na praznovanje desetega poklona filmski erotiki v stoletnem kinu Kinodvor! V slogi je moč! V slogi je kino!

Maša Peče, kuratorka

Noč erotičnega filma

10. februarja ob 18:00

10 10

Blake Edwards, ZDA, 1979, barvni, 122 minut, angleščina

 

George (Dudley Moore) ima na videz popolno življenje. Je uspešen skladatelj zimzelenih popevk, živi v čudoviti hiši z razgledom, po Los Angelesu se vozi v rolls-royceu in hodi s privlačno pevko Sam (Julie Andrews), inteligentno in zrelo žensko svojih let. A prav tu tiči zajec. George je star 42 let, je kronično nesrečen in kot pravi moški v krizi srednjih let trdno prepričan, da ga na vsakem semaforju čaka avantura s čisto desetko.

 

Dudley Moore je moški v menopavzi, Bo Derek pa čista desetka v čudovito nostalgični ikonični komediji mojstra Blaka Edwardsa (Rožnati panter, Zajtrk pri Tiffanyju), ki je iz igralke v hipu napravila ultimativni seks simbol in sanjsko žensko osemdesetih let.

 

»10 je bržkone prva komedija o neozdravljivem hrepenenju. Kot vse sijajne komedije se ukvarja s čustvi, ki so nam zelo blizu: v tem primeru z neizrekljivo bridkostjo želje moškega po ženski, ki je ne more imeti. /…/ Menda se še spomnite tlečih hrepenenj – nekoč, pred nastopom generacije jaz in kulta hipne potešitve, so polnila strani romanov Thomasa Wolfa. Če verjamete ali ne, je nekoč obstajal čas, ko nisi mogel nečesa dobiti samo zato, ker si si tako zaželel. 10 se spominja tega časa. /…/ Osrednji biser filma je predstava Dudleyja Moora. Svojemu liku vdahne toliko življenja in večplastnosti, da postane 10 mnogo več kot komedija: je študija norosti človeške narave.«

– Roger Ebert, Chicago Sun-Times

 

»Edwardsov pogosto za počit smešen novi film 10 prikaže, kako se George obupano trudi sprejeti kalifornijski način življenja, čeprav ve, da mu ne more biti kos. Ko se vozi z avtom, ga pogled na tekače popolnoma iztiri. Nihče več ne vozi. Niti hodijo ne več. Vsi samo še tečejo. Kot bi jim gorelo pod nogami. Film 10 je skoraj v isti meri poklon komičnemu geniju Dudleyja Moora, kot je bila Vohunka Darling Lili izraz občudovanja g. Edwardsa do soproge, Julie Andrews. A čeprav je g. Edwards globoko romantičen moški, nikoli ne dopusti, da bi bila romantika v napoto komediji. Tako kot George si tudi on preprosto ne more pomagati.«

– Vincent Canby, The New York Times

10. februarja ob 20:45

Ljubim te! Aishiteru!

Kôji Shiraishi, Japonska, 2022, barvni, 94 minut, japonščina (slovenski in angleški podnapisi)

 

Misa bi rada postala slavna pevka in priljubljen idol tokijske klubske scene, a s svojo nenavadno mešanico petja in rokoborbe nikakor ne more omrežiti publike. Nekega dne jo opazi lastnik BDSM kluba, kjer strankam izpolnijo vse vrste erotičnih fantazij in fetišev. Prepričan je, da bi bila Misa lahko izvrstna domina. Še zlasti, če jo vzame v roke mojstrica sadomazohističnih igric, gospodarica Kanon.

 

V mokumentarni formi posnet križanec med romantično komedijo in mehkim porničem se loti že pregovorne japonske perverzije s prisrčnim humorjem in brez ovinkarjenja. Legendarni studio Nikkatsu je s filmom, ki kar vibrira od vzburjenja in življenjske radosti, ob 50. obletnici oživil svojo kultno serijo mehkoerotičnih »porno romanov«.

 

»Lik sprevrženca, kot je otaku, obsedenec v japonskem okolju, postane junak filma, ki poudarja, kako osvobajajoče je lahko javno izražanje najskrivnejših perverzij v togi konformistični družbi. Shiraishi vodi igro s prefinjeno ironijo. Ko Misa sprejme ponudbo upravnika fetišističnega lokala, podpiše zajetno pogodbo o suženjstvu. Potem je tu še groteskni lik njene prismuknjene prijateljice, ki se vedno pojavi v najmanj primernem trenutku, in pa lik igralca Masahira Takashime, ki igra samega sebe. Ta se po nareku Kanon sleče v javnosti, zaradi česar ga aretirajo, na tiskovni konferenci po aretaciji pa poveličuje katarzičnost razkazovanja v javnosti. In film se po pravi paradi izprijenosti konča z ‘ljubim te’, hvalnico ljubezni, ki je kot nekakšen kontrapunkt izjave ‘fukati’, jedrnatega zaključka še enega filma o skrivnih kotičkih človeške spolnosti, Kubrickovega Široko zaprte oči.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

10. februarja ob 23:00

Spomini gospodične Aggie Memories Within Miss Aggie

Gerard Damiano, ZDA, 1974, 16 mm, barvni, 75 minut, angleščina

 

Na osameli domačiji sredi snežne pokrajine prebiva gospodična Aggie. Mladost ji je že zdavnaj odcvetela in njen sopotnik Richard le molče in nepremično poseda v kuhinji. Medtem ko se za oknom vrtinčijo snežinke, se Aggie spominja njunega prvega srečanja, prvih dotikov in strastne ljubezni. Pa so to res spomini na doživete strasti ali zgolj fantazme, ki jih ustvarja zatrto poželenje? In le kaj se je zares pripetilo Richardu?

 

Prvi mož pornografske zlate dobe Gerard Damiano nasledi kultna hita Globoko grlo in Hudič v gospodični Jones z bržkone najbolj bizarnim in unikatnim porničem, kar jih je bilo kdaj posnetih. Spomini gospodične Aggie so šokanten, morbiden, a tudi vroče erotičen in srce parajoč film. Mala mojstrovina trde erotike v režiji drznega auteurja.

 

»Prvovrsten in bizaren atmosferski film, poln pomežikov Hitchcockovemu Psihu in Gnusu Polanskega. Mešanica seksa in študije značaja, ki spolnost upodablja z izjemnim stilom. Damiano, tudi sicer nadarjen režiser, tokrat briljira!«

– Addison Verrill, Variety

 

»Pravi dragulj. Bogato prepreden s pridihi Hitchcockovega Psiha, Altmanovih Prividov in Williama Faulknerja. Damiano je Ingmar Bergman erotičnega žanra.«

– Eugene Boe, Playbill

 

Valentinovo v bivši Slogi

14. februarja ob 19:00

MUTZENBACHER MUTZENBACHER

Ruth Beckermann, Avstrija, 2022, barvni, 100 minut, nemščina

 

»Iščemo moške, stare od 16 do 99 let,« je časopisni oglas povabil k avdiciji za najnovejši dokumentarni film Ruth Beckermann, ki je za izhodišče izbrala kontroverzno klasiko dunajske erotične literature, leta 1906 anonimno izdani fiktivni dnevnik Josefine Mutzenbacher. Stotero mož, ki so se odzvali, režiserka posadi na svoj freudovski kavč, jih poprosi, naj preberejo izsek iz zloglasnega romana, nato pa drug pred drugim, pred kamero in gledalcem razgrnejo svoje najbolj intimne misli, izkušnje in fantazije.

 

Slovita avstrijska dokumentaristka Ruth Beckermann in stotero smelih mož na podlagi zloglasnega pornografskega romana o dunajski prostitutki Josefini Mutzenbacher uprizori navdušujoč dokumentarni performans. »Ker je skrajni čas, da si tudi ženske pobližje ogledajo moške.« MUTZENBACHER ni le film, je doživetje!

 

»Kot dunajski otrok sem že razmeroma zgodaj naletela na zgodbo Josefine Mutzenbacher. Kot toliko drugim je tudi meni predstavljala nekakšen uvod v prakso umetnosti ljubezni. Piratske izdaje romana so se valjale na nočnih omaricah naših staršev ali pod pultom bližnje knjigarne, v sedemdesetih pa je bila knjiga v broširani izdaji na voljo tako rekoč povsod. Natanko je sovpadala s zeitgeistom tako imenovane seksualne revolucije, pa čeprav ni bila ne vem kako moderna. /…/ S to moško fantazijo sem želela soočiti izključno moške, ker menim, da je skrajni čas, da si tudi ženske pobližje ogledajo moške. Moški to počnejo že od rojstva filma in včasih so v tem res dobri. V vsaki umetnosti lahko najdete primere, kako so moški fantastično upodobili ženske. Mislim, da bodo ženske dosegle resnično enakost takrat, ko jim bo uspelo upodabljati moške, ne pa samih sebe ali drugih žensk. Tudi v tem je bil zame del privlačnosti ustvarjanja takšnega filma. /…/ Danes so vsi mediji polni seksa. A hkrati se o seksu zares ne govori. Kako je to mogoče? Od kod izvira način, na katerega zahodni svet obravnava spolnost? Ko je Foucault v sedemdesetih letih preučeval odnos zahodne kulture do spolnosti, je zapisal, da ‘za moderne družbe ni značilno to, da so seks potisnile v senco, temveč da so se zavezale o njem govoriti ad infinitum, medtem ko ga hkrati izrabljajo kot skrivnost‘. Skrivnost, o kateri se spoveš v spovednici, jo priznaš pred policajem, jo zaupaš zdravniku. Duhovnik, papež, sodnik, zdravnik in mediji. To hegemonijo sem skušala – vsaj za trenutek – porušiti s filmom.«

– Ruth Beckermann

 

»Režiserka je bila rojena na Dunaju v povojnem času judovskima staršema, ki sta preživela holokavst. Kariero je posvetila zagrizeno zvedavemu izkopavanju družbene, politične in ekonomske zgodovine Avstrije 19. in 20. stoletja, vselej z iskreno velikodušnostjo do svojih človeških subjektov in precizno kritiko sistemov, v katerih ti ljudje delajo, častijo, stremijo in se borijo. Njen dvanajsti celovečerec, ki je z Berlinala 2022 odnesel nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja, je drzna provokacija, ki obriše prah z notoričnega, sto let starega pornografskega teksta, da bi pod drobnogled postavila idejo moškosti in čudaški, roke vijoči puritanizem današnjega časa.«

– Darren Hughes, Cinema Scope

 

»Žilava in sposobna Ruth Beckermann zgrabi priložnost, da iz teh mož izvabi njihove iskrene osebne izpovedi, njihove včasih nepričakovane kritike šokantne knjige in, kar vzbuja največ nelagodja, njihovo razkrivanje prepovedanih fantazij. /…/ Zasluži si nagrado za film, po ogledu katerega si najmanj želite pogledati v oči starejšemu možakarju na sosednjem sedežu. A prejel je tudi nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja na zadnjem Berlinalu – in to povsem zasluženo, saj gre za še posebej neustrašen film na še posebej impresivni festivalski ediciji.«

– Nicolas Rapold, Artforum

14. februarja ob 21:30

Vroče noči Josefine Mutzenbacher Die heiβen Nächte der Josefine Mutzenbacher

Hans Billian, Nemčija, 1981, 35 mm, barvni, 93 minut, nemščina

 

Filmsko kopijo, ki se je v kinu Sloga prvič vrtela na silvestrovo leta 1987, je prijazno zagotovila Slovenska kinoteka.

 

V bordelu prekaljene dunajske kurtizane Josefine Mutzenbacher je vedno vroče in zadihano, zato si Pepi in dekleta zaslužijo oddih. Med piknikom v naravi srečajo lovsko druščino in gozdarja Kirchnerja, čigar sin Lojzl odhaja na Dunaj za tesarskega vajenca. Ker pa je fant lenuh in pridanič, ga pošlje oče v varstvo k Josefini. Nato spoznamo še tesarskega mojstra, njegovo brhko hčerko Mario, pa dr. Hofbauerja in šefa policije … In kmalu je spet vse vroče in zadihano.

 

Anonimno izdani pornografski roman Josefine Mutzenbacher (ki ga je leta 1906 bržkone napisal avtor Bambija Felix Salten) je navdihnil serijo filmov v produkciji prvakov bavarske filmske erotike. Vroče noči Josefine Mutzenbacher niso le velika klasika z repertoarja bivše Sloge, temveč vseslovenska uspešnica, ki se je v osemdesetih letih vrtela v kinih od Krškega do Kranjske gore.

 

»Ljubljanski kino Sloga si je v zadnjih petindvajsetih letih pridobil častitljiv status institucije, ki ni bila znana le v Sloveniji in v ostalih republikah bivše Jugoslavije, temveč je imela tudi mednarodni sloves (tako že konec 70-ih let ni bilo nič nenavadnega, če si v okolici železniške postaje naletel na skupine turistov iz Vzhodnega bloka, ki so nas prišli obiskat izza železne zavese in ki so svoje hrepenenje po tem, da bi spoznali najbolj razvpito od ljubljanskih znamenitosti, strnili v vprašanje, ki sta ga sestavljali magični besedi: ‘Kino Sloga?’). Navsezadnje je prav repertoarju tega kinematografa pripisati, da smo Ljubljančani dobili tudi novo inačico znanega slovenskega pregovora (‘V slogi je kino’). ‘Mehkoerotične’ filme iz 70-ih let so ‘trdoerotični’ začeli počasi nadomeščati šele leta 1986 (Strasti), bivši direktorici Ljubljanskih kinematografov Meliti Novljan pa gre zgodovinska zasluga za pravi ‘porno-boom’, ki se je pričel 1. 1987: sprva s projekcijo piratskih videokaset, od konca istega leta dalje pa s čisto pravimi ‘hardcore’ filmi (Vroče noči Josefine Mutzenbacher so bile prvi povsem legalno uvoženi pornič).«

– I. K., Tribuna (15. 6. 1992)

 

»V Jugoslaviji sta se eksplicitna spolnost in umetniški izraz rimala v komercialnem smislu.

V letih, ki so prihajala, je prikazovanje in distribuiranje (trdo)erotičnih filmov na vsem področju Jugoslavije po nekaterih podatkih navrglo skoraj petino skupnega kinematografskega izkupička. Torej prikazovanje in distribuiranje filmov, ki se jih ne spomni malodane nihče več, recimo Vroče noči Josefine Mutzenbacher pokojnega Hansa Billiana /…/. Trgovci s tovrstno robo na filmskih sejmih v Cannesu in Milanu so debelo gledali in si meli roke. Na velike zahodnoevropske trge so namreč le s težavo prodali dve filmski kopiji takega žanrskega izdelka, jugoslovanski distributerji pa so jih kupovali po šest, sedem.«

– Max Modic, Retrosex: Nekoč v Slogi