V veliki galeriji Kosovelovega doma pa je še vedno na ogled razstava Klavdija Tutte.
KLAVDIJ TUTTA: MEDITERANSKE ZGODBE
Klavdij Tutta, akademski slikar in magister umetnosti, je avtor, ki se ukvarja s slikarstvom, grafiko, risbo in objekti. Pomembno vlogo odigrava tudi pri povezovanju likovnih ustvarjalcev, organiziranju razstav, delavnic, festivalov in drugih likovnih manifestacij. Likovno ustvarjanje je njegov način življenja, ki ga živi predano, neutrudno, polno in raziskovalno. Zanj je prejel številne nagrade in priznanja, tako doma kot v tujini.
Ob likovnih delih Klavdija Tutte vselej stopamo v primorsko mediteranski prostor, potujemo po njegovih prostranstvih, spoznavamo kopno in morje, se vsakokrat znova v polnosti naužijemo esprita tega ambienta, njegovih barv in svetlob. V tem prostoru pa lahko skupaj z avtorjem zremo še dlje in sežemo globlje ter skozi krajinske danosti in figuralne elemente spoznavamo zgodbe, ki spodbujene preko zunanjih dražljajev začnejo pripovedovati osebne zgodbe, razkrivati avtorjevo videnje in njegovo najbolj intimno čutenje. Krajina je avtorjev navdih, je pot in energija, ki jo polnomočno pretaka v različne likovne artefakte. Vse od svojih ustvarjalnih začetkov je zavezan temu ambientu, njegovi flori in favni. Raziskuje življenje v njem, njegovo zgodovino in etnološke specifike. V svojstveni, njemu ljubi in slikoviti pokrajini pa je bistveno odkrivanje izhodišč za prehajanja v osebne globine, v družbene situacije, v filozofske dimenzije, skratka vir navdiha postaja izvir raznolikih, eksistencialnih, emotivnih in duhovnih spraševanj. Z njimi se potaplja k bistvenemu, k tistemu, kar je v njem samem, kar je njegova edinstvena in nezamenljiva identiteta. Ta se manifestira skozi nenehno se spreminjajočo krajino, ki se razvija in živi skozi avtorjev tok razmišljanj in spoznanj. Izhodišče ostaja, vselej odprto za nova ustvarjalna potovanja. Avtor presega navdihujočo, stvarno podobo in jo spreminja v oseben, intimen odsev resničnosti, podan skozi skrbno izbrana, likovno in vsebinsko osmišljena izrazna sredstva. Tako Primorski svet v Tuttovih delih ne nastopa po ustaljenih ikonografskih shemah, temveč umetnik zanj išče lastna, reinterpretirano podana videnja. Preobrat od zunanjega do notranjega, od občega do osebno osmišljenega je nenehno prisoten tako v likovno-formalnih rešitvah kot vsebinskih naglasih. Navdušenje nad dovršenostjo in popolnostjo oblik stvarnega sveta, nad koloristično pestrostjo in živostjo ter fascinantno mediteransko svetlobo so namreč le impulz za osebno doživetje in novo likovno ovrednotenje, za iskanje avtorskih oblik, ploskev, linij, za ustvarjanje novih kompozicij in prostorov, za vzpostavljanje svetlobe, ki prežarja vsako molekulo slikovnega organizma. Tako se Klavdijevi ustvarjalni sprehodi spreminjajo v radostne in osončene likovne odseve, v vesela sporočila, v katerih pa ne manjka dimenzija časa in s tem spreminjanja ter minevanja.
Tuttove vizije pokrajine že skoraj štiri desetletja predstavljajo vračanje k realnemu pogledu, da lahko avtor preko njega odpira svojega, introspektivnega. Gravitirajo v ožjem in širšem Mediteranu, na kopnem in na morju, v različnih zalivih in pristaniščih, ob svetilnikih in pomolih, se premikajo z mediteranskimi plovili, se prepuščajo žuborenju barv in porajanju oblik, v najnovejšem obdobju pa se v laguni dogaja regata.. V dolgo trajajočem in izjemno obsežnem opusu se dogajajo spremembe, ki kažejo na avtorjev večplastni razvoj, na njegovo rast in zorenje.
Tokratni razstavni pogled zajema različna dela, ki pripadajo ciklom iz obdobja zadnjih petih let. So izsek iz ustvarjalne poti in hkrati pomemben del njene kontinuitete. Predstavljajo tisto obdobje, ko je voda umila in odplaknila nasičeno in odvečno, svetloba pa je izčistila oblike sveta in jih razsvetlila z dodatnimi pomeni in aktualnimi odzivi časa. Po številnih ustvarjalnih dejanjih je avtor priplul do zaliva, v katerem je njegov likovni jezik vse bolj prečiščen. Vloge posameznih likovno-izraznih elementov so postale jasne in natančno definirane. Forme so vse bolj geometrizirane, linije eksaktne, barvna paleta se je zbistrila, polnoplastičnost pa so zamenjali ploskovni pristopi. Genius loci prostora, kateremu pripada in se mu ustvarjalno poklanja, je ostal. Ploskovitost modernizma se je spojila s posameznimi organskimi elementi in med njima je nastala neločljiva simbioza. Pokrajina in značilni, arhetipsko prepoznavni, avtorsko stilizirani živalski liki, znamenja, metafore in simbolni koncentrati so povezani v neločljivo sobivanje. Živijo v prostoru, ki je horizontalno zasnovan, razdeljen v pasove, na katere avtor postavlja nove ploskve, ki horizontali dodajajo vertikalo. Barvno homogene ploskve, ki pripadajo čistemu slikarskemu mediju, komunicirajo s kolažiranimi in nato s čutno potezo nadslikanimi. Kolažne aplikacije ustvarjajo segmente sodobnega palimpsesta ter prinašajo vibracije drobne poteznosti, nastalo stanje pa je primerljivo dogajanju na morski gladini. Elementi okolja in figuralni liki doživljajo različne stopnje stilizacije in avtorske artikulacije, a vselej ohranjajo prepoznavnost. So prvinskost, podana skozi avtorjevo izoblikovano likovno poetiko. Linije so eksaktne obrisne konture, s katerimi strukturira predmetni svet in figuralne like, lahko so črte, ki ponazarjajo dogajanje v atmosferi, tok energije, žarek svetlobe in smer vetra ali pa rišejo pot in ustvarjajo povezave. Občutljiv kolorist črpa paleto iz stvarnega sveta, barve izčiščuje, intenzivira, jih plasti in tonsko razpira da dobi globino. Vanje lateralno pretaka svetlobo, zato žarijo tudi njegovi hladni toni.
Neprestana raziskovanja novih likovno-izraznih možnosti so Klavdija Tutto pripeljala celo do nekonvencionalnih slikarskih stvaritev, do vse bolj odločnih prestopanj barier, ki jih daje klasični format slike. Ekskurzi v tretjo dimenzijo poskrbijo za dodatno razgibanost njegovih del, ustvarjajo dinamične dialoge oblik, ploskev in volumnov in dodatno krepijo barvitost z interakcijami zunanje svetlobe in senc, ki jih tovrstni artefakti prikličejo v dogajanje in jih slikovito pričarajo. Nastajajo objekti, ki objektivizirajo igrivost, pa tudi premišljenost in red. Eksperimentiranje s temeljniki likovnega zapisa sega že v devetdeseta leta preteklega stoletja, zajame tudi materiale in se torej na različne izvirne načine nadaljuje. Okrogli in oglati fragmenti nadgrajujejo slikovno ploskev, iz nje izstopajo komaj zaznavno ali pa se dvigajo v dominanten element slike-objekta ter s tem gradijo svojstveno in nazorno tektoniko prostora, kateremu avtor posveča ustvarjalne misli in dejanja. Izviren in pomemben dodatek, ki ga je vključil v svoje slikovne stvaritve, je tudi premakljiva letvica, je tista vertikala, s katero lahko vselej znova tudi gledalci odpiramo nove kote pogleda na likovno stvaritev in ustvarjamo nove kompozicije. S tem nas umetnik vabi v nekakšno soavtorstvo, vsakega posameznika v intimizacijo likovnega artefakta.
Krožna forma je bila in ostaja pomembna sestavina Tuttove likovne poetike. V najnovejšem času (ponovno) postaja celo forma slikovne površine same. Okrogle slike mu odpirajo nove možnosti grajenja notranje slikovne strukture, parcelacije znotraj nje se podrejajo izhodiščni formi – mehko, tekoče in variabilno.
Da je Klavdij Tutta tudi odličen risar, dokazuje v svojem slikarskem opusu, pa čeprav risba mnogokrat potone pod nanose barve in ostaja le še slutena eksaktna obrisna linija. Je tudi aktivna linija, ki tekoče ustvarja forme in se zvezno ali pa segmentirano pojavlja v slikovnem prostoru. Kot polnomočna in dokončna likovna entiteta pa nastopa v njegovih aktualnih dnevniških zapisih, ki so vez z najbolj elementarnim likovnim izrazilom in dokaz, da je likovni izraz nepogrešljiv del avtorjevega vsakdana, notranja nuja, ki ga kliče po ustvarjanju. Zapisi oziroma zarisi malega, komornega formata so tista intimna vez avtorja s samim seboj in z likovnim življenjem, ki ga tako rekoč v vsakem trenutku živi in kreativno izživi. V risbah se udejanja trenutna umetnikova misel, avtorjev pogled in občutenje le tega, podana skozi razmislek o njegovi Arkadiji in o lastnem bivanju v njej v danem trenutku.
Klavdij Tutta pljuje naprej, pri tem pa ohranja odprt pogled, otroško razigrano dušo in ustvarjalno radost. Je avtor, ki s popolno predanostjo in izjemno vedoželjnostjo odkriva likovni in mediteranski svet. Z njima se poistoveti, da lahko najde novo, drugačno, da zajame še več, se dvigne še višje in potopi še globlje.
Misel na prvo srečanje z deli Klavdija Tutte dobi podobo fascinantnega bika. Poosebljal je avtorja samega, saj je zaživel v ekspresivnih, silnih potezah, v močnih barvah, v prodornosti pogleda, v rogovih, ki so se bili pripravljeni boriti, se razpirati v ustvarjalno svobodo … Vse se spreminja. Slika v mojem spominu ne zbledi. Pa vendar, neutrudno se v avtorjevem opusu nizajo nove in vedno je dovolj prostora v mojem albumu, da jih shranim. Umetnikova ustvarjalna strast je silna, nepotešljiva, je nuja. Prizori se preobražajo, a Klavdijeva avtobiografska izpoved ostaja, le razkriva se na drugačne načine. Vse, takrat občuteno, ostaja. Je le nova podoba nove podobe – smeri, s katero je začel svoje ustvarjalno potovanje, (samo)svojo plovbo, ki vselej ubira njegovo, avtorsko izvirno, slogovno njemu lastno pot svetlega, barvitega, razigranega modernista.
»Slika je le druga beseda za čustvo«, je zapisal krajinski velikan, angleški slikar John Constable. Dela Klavdija Tutte, predstavljena na razstavi z naslovom Mediteranske zgodbe, nastajajo z izjemnim ustvarjalnim Erosom, so slikarjeva čustva, podana z likovnostjo zrelega ustvarjalca.
Anamarija Stibilj Šajn
