Drage bralke, dragi bralci, kaj vam pomenijo knjige? Lahko nam pišete na: [email protected]
Stopil je na ulico, narahlo ga je mrazilo, dvignil je ovratnik temnega suknjiča in z roko zatipal kovance v žepu. Samega sebe je zagledal, kako trka na njena vrata, po oluščeni barvi na lesenih krilih, najprej tiho, nato vse močneje, saj v njem naraščajo tesnoba, odločnost, zaslepljenost. Vsakič ko se je znašel v njeni bližini, ga je namreč stiskalo v prsih; želel si je doseči njeno telo, ki ga je zaslutil pod sloji oblačil. Ni vedel, kdaj natančno se je zgodil ta trenutek, želel si je le, da bi ga nadaljeval, se ga oprijel, se zakopal v pozabo in to počel tako dolgo, dokler ne bi nežnost odgnala otožnosti in ne bi padel čist akord, za njim pa le četrtinka daha. In nič.
(Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra, Beletrina, 2022)
