Filip se je prebujal. Kot vsako jutro zelo, zelo počasi. Najprej se je zavedel, da sanje v njegovi glavi puhtijo, kot majhen oblak na soncu. Potem je z zaprtimi očmi premišljeval o njih in si jih skušal zapomniti. Ali jih dokončati, kadar se je prebudil sredi sanjske zgodbe. Najtežje se je bilo vrniti v resnični svet takrat, ko je sanjal o potovanjih. To je bilo skoraj vsako noč.
Takrat se resnično ni hotel prebuditi, saj je bil še pravkar časovni popotnik. Potoval pa ni s časovnim strojem, temveč z dvigalom v njihovi stolpnici. Namesto v deveto nadstropje je pripotoval v leto 1969. Takrat se še niti njegova mama ni rodila!
Smehljal se je, ko je odprl oči.
(Jelka Godec Schmidt: Potovalnik, Založba Mladinska knjiga)
