Angleški nogometni huligani v svojih avtobiografskih delih zelo podobno opredeljujejo svoja nagnjenja k z nogometom povezani agresivnosti. Vsi trdijo, da jih k temu vodi impulz, ki ga opisujejo kot „buzz“. Dobesedni prevod v slovenščino bi ponudil besedo „brenčanje“, kar ne razkrije ničesar. Buzz lahko razumemo kot izbruh adrenalina, od katerega huligani po lastni razlagi postanejo odvisni. Vsi nogometne tekme začenjajo obiskovati še pred najstniškimi leti in vse jih večinoma bolj kot šport začne navduševati nasilje na tribunah. Za njih je nogometna tekma bipolarni dogodek, ki se deli med igro in pretep. Proces spreminjanja iz navijača v huligana je pri večini hiter, kajti agresivnost med različnimi nasilnimi skupinami jih kmalu bolj pritegne kot tekma. Gre pravzaprav za adrenalinske odvisnike, ki pa jih ne navdušuje nasilje kot tako, pač pa predvsem nasilje povezano z nogometnimi tekmami in huligansko subkulturo.
Kot vsaka subkultura ima tudi huliganizem svoje zakonitosti. Pretepanje t. i. navadnih navijačev (takih, ki niso del nasilnih skupin) je videno kot sila nečastno dejanje. Tudi zaradi tega si verjetno rivalske skupine nenehno očitajo prav to početje, torej vse rade svoje najbolj goreče tekmece obtožujejo, da se pogosto lotijo tudi nedolžnih opazovalcev in obiskovalcev nogometnih tekem. Koliko je resnice v teh obtožbah, je težko ocenjevati. Dejstvo pa je, da najbolj zagrizeni huligani svojo adrenalinsko odvisnost zadovoljijo le s pretepanjem znotraj huliganskega kroga, torej z zavedno sodelujočimi. Večina ima podobne občutke tudi glede uporabe orožja med pretepi. Najbolj „priljubljeni“ so noži, ki jih najpogosteje uporabljajo tolpe iz Liverpoola. Te se tega niti ne trudijo zanikati, nekatere skupine pa so celo ponosne na svoj sloves, ki je povezan z nošenjem „orožja“.
Člane huliganskih skupin pogostokrat zanese tudi v kriminal. Največkrat so na udaru zlatarne, velik posel pa je postalo tudi preprodajanje oblačil priznanih proizvajalcev. Ker so se huligani želeli skriti pred vse bolj pozornimi policijskimi enotami, so se namreč začeli drugače oblačiti. Nošenje nogometnih dresov (in šalov, torej vseh emblemov, ki jih povezujejo s klubom, za katerega navijajo) so nadomestili s slogom oblačenja, ki bi ga sicer lažje zasledili pri igralcih golfa in na ta način pretentali policijo. Zato je bila potreba po vse prej kot poceni artiklih vse večja, zadovoljevali pa so jo tudi s krajo oblek in njihovim preprodajanjem. Pri tem so prednjačile skupine klubov, ki so nastopali v evropskih pokalih. Policijske enote na stari celini se še niso znale spopadati s problemi nasilnih nogometnih skupin, zato so te lažje izkoristile trenutek nepazljivosti in ga obrnile v svojo korist. Gibanje, ki ga je sprožilo nošenje dizajnerskih oblačil, v subkulturi imenujejo „the casual movememnt“, večna debata je odprta tudi glede mesta, kjer se je vse začelo. Zdi se, da prvega lepo oblečenega huligana vendarle najdemo v Liverpoolu, ki je bil v času razvijanja gibanja dominanten angleški klub in je posledično igral največ mednarodnih tekem po Evropi. Obsedenost z modo pa pri nekaterih huliganih presega vse okvire. V določenih avtobiografijah so opisi nakupovalnih pohodov (ali sloga oblačenja nekaterih skupin) še precej bolj podrobni kot pa opisi pretepov, ki so vendarle osrednja tematika vseh del te zvrsti. Na mnoge posameznike so njihova pregrešno draga oblačila vplivala tudi kar se pretepanja tiče, saj je lažje preboleti zlomljen nos, kot pa strgan plašč priznanega oblikovalca, ki je stal nekaj sto funtov. Nivo oblačenja pa je postal celo del selekcije. Po novem so morali biti huligani tudi primerno oblečeni, pretepaške zmožnosti so postale skoraj sekundarnega pomena.
Razumljivo je, da se večino nogometnih knjig tiče igre same. Huliganske avtobiografije se nogometa zgolj posredno dotikajo. S časom je namreč huliganzem postal subkultura, ki je z nogometom povezana, a jo težko tretiramo kot del nogometa. Huligani so se morali umakniti s stadionov na obrobje, saj jim je vse večja policijska prisotnost onemogočila njihovo nasilno udejstvovanje na tribunah in v okolišu nogometnih objektov. Evolucija varnosti je huligane ločila od ostalih navijačev, ki – razumljivo – njihovega početja ne odobravajo in jih ne želijo v bližini.
Kljub temu pa je njihova subkultura bogatejša, kot bi lahko nezainteresirani opazovalec sklepal. Kot vsaka je bogata z miti, legendami in pravili. Ta svet še zdaleč ni monoton, je prepleten z različnimi temami, ki so povezane z nasiljem. Dejanje pretepa v življenju huliganov predstavlja realizacijo sanj ali uresničenje cilja, v njihovih delih pa zavzame večino prostora. Čeprav gre le za minimalni delček njihove poti. Z njim osmislijo svoj obstoj in svoj trud. S takim razumevanjem nasilja je težko verjeti, da bi se struktura tega žanra, ki trenutno večinoma sloni na podrobnih opisih bitk, kaj kmalu spremenila.
