Bila je neponovljiva kombinacija ženske senzualnosti in otroške naivnosti. Moške je obsedla njena skrbno dodelana podoba zapeljivke, ženske so do nje gojile zamero in jo obsojale. Bila je izgubljena sirota, žena, igralka, seks simbol in, kot namigujejo nekateri viri, predsednikova ljubica.
Normo Jean Baker so si v otroštvu podajali različni rejniki, sirotišnice in daljni sorodniki. Bila je tretji otrok Gladys Pearl Baker, ki je vse življenje bolehala za shizofrenijo in večkrat doživela živčni zlom. Kljub temu je umrla v visoki starosti, vendar se nikoli ni prav zavedala, da je prav ena izmed njenih hčera postala slavna Marilyn Monroe. Da ima še polsestro, je Norma Jean Baker izvedela šele, ko je bila stara dvanajst let. Ko je dopolnila šestnajst let, se je poročila z enaindvajsetletnim Jimom Doughertyjem, da ji ne bi bilo treba nazaj v sirotišnico. Čeprav uradni podatki o tem ne obstajajo, naj bi bila Norma Jean v otroštvu žrtev spolnih zlorab.
Njen prvi zakon se je končal leta 1946, po koncu druge svetovne vojne. Njen mož se ni strinjal z manekensko kariero svoje mlade žene. Nekoliko kasneje se je Norma Jean preimenovala v Marilyn Monroe. Začetki v filmski industriji niso bili obetavni, začela je z manjšimi vlogami, tudi kritiki ji niso bili preveč naklonjeni. Prvi večji uspeh je doživela s filmom Niagara (1953), ki mu je sledil Moški imajo raje plavolaske (1953). Naslednje leto se je poročila z igralcem baseballa Joem DiMaggiem, ločitev je sledila prej kot v enem letu. Njen drugi mož svoje žene ni želel deliti z množicami.
Dve leti kasneje se je blondinka, o kateri ljudje iz filmske industrije, ki so jo poznali osebno, pravijo, da je bila bolj razgledana in inteligentna, kot so ji mnogi pripisovali, poročila s pisateljem Arthurjem Millerjem. Zakon je zdržal pet let. V tem času je imela Marilyn, ki si je močno želela otrok, vendar je bolehala za endometriozo, dva spontana splava.
Da bi razrešila notranje konflikte, ki so izvirali iz njenega otroštva, se je Marilyn večkrat zatekla k psihoterapiji, pri zdravnikih pa je iskala tudi pomoč zaradi kronične nespečnosti. Na snemanjih jo je mučila huda trema, ki jo je z leti težje premagovala. Težave si je lajšala z različnimi pomirjevali in uspavali. V času snemanja Neprilagojenih (1961) se je njeno zdravstveno stanje zaradi odvisnosti bistveno poslabšalo. Po snemanju filma, za katerega je scenarij napisal njen mož Arthur Miller, je sledila še tretja ločitev, ki je Marilyn dotolkla. Nekaj časa je preživela celo v psihiatrični bolnišnici, od koder jo je odpeljal Joe DiMaggio.
Po enoletnem okrevanju se je poskušala vrniti na velika platna, vendar ji to ni uspelo. Njeno zdravje je bilo do takrat že preveč načeto. Zapletla se je tudi v spor s filmskim studiem 20th Century Fox. Okrog leta 1962 je ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju javno zapela „Happy Birthday, Mr. President” in s tem razplamtela govorice, da sta ljubimca.
Stvari pa so se za Marilyn še enkrat začele obračati na bolje, znova je dobivala ponudbe za filme, njeni honorarji so narasli, toda ponovnega vzpona ni doživela. V skrivnostnih okoliščinah je 1. 8. 1962 umrla zaradi prevelikega odmerka pomirjeval. V uradnem poročilu je bil kot vzrok smrti naveden samomor, poročilo pa ni izključevalo niti možnosti nesreče ali umora.
Viri:
http://www.everlasting-star.net/biography.php (19. 12. 2010)
http://www.imdb.com/name/nm0000054/bio (19. 12. 2010)
http://en.wikipedia.org/wiki/Marilyn_monroe (19. 12. 2010)
