Čutim te, čeprav te ni.
Ni tvojih toplih oči,
ni tvojih mehkih dlani,
vonja po čaju,
nežnega petja,
knjige na mizi,
glorifikacije športnikov in
političnih komentarjev
/kako so mi šli na živce/.
Tvoja klopca je pazna,
a jaz vem, da si tu.
Si v slastnem vonju jabolčnega zavitka,
krhki hrustljavosti toplega kruha,
pletenem puloverju in
kvačkani torbi
/spomin v predalu/,
na vrtu si, ki prazen čaka
/še krokusi več niso vzcveteli/,
v božajoči sapici,
drhtenju borovcev,
žvrgolenju vrabcev,
v cvetu rožnate pelargonije
/potaknjenci so se prijeli/.
Čutim te v šepetanju pomladi.
Ni konca, so samo novi začetki.
