Še hodim po poti dvojine,
še vedno je najin ta gozd,
čeprav je to pot bolečine,
gradim do ednine si most.
Na vrtu diši tvoja sivka,
še vedno je tam tvoj bršljan,
v spominu valovi in mivka,
tam vedno sva dva in ne sam.
Popita je čaša življenja,
izlite so solze do dna,
ostali so dnevi trpljenja,
v samoti ni pesmi za dva.
Sva skupaj napisala pesem
in skupaj jo brala zvečer.
Na grob ti zdaj cvetja prinesem
in z verzi blažim svoj nemir.
